Čas kot peščena ura polzi skozi prste in se zlije z preostankom peska na tleh. Med njimi ne opaziš razlike. Sprašuješ se katere drobtinice peska so tvoje, katere predstavljajo tebe....

Ozreš se na svojo roko in na prste skozi katere je spolzel. Na njih opaziš tu pa tam kakšno drobno mrvico, ki se je prilepila na vlažno kožo in tako obtičala. Predstavljaš si le kako bi lahko tudi čas tako obstal...da ne bi v celoti spolzel v nič.

Drobcen pesek se ti zalesketa v žarku sonca in ti prebudi tiste misli, ki so skrite globoko v tebi. Misli, ki so obstale v času in se niso razblinile v pozabo.

Prešteješ jih lahko kakor mrvice, ki so obtičale v dlani. Opaziš da jih ni ravno veliko, so pa le večne. Misli, ki ostanejo so vredne svojega časa, vredne so spomina, saj nam prikradejo toplino v srce, ki poganja naše življenje.

Ko bi dali srcu več priložnosti, da nam ogreje življenje bi imeli več spominov in več peska na roki, ki nam ga čas ne bi ukradel iz večnosti.

Preveč hitimo živeti in pozabljamo na stvari, ki jih je potrebno doživeti. Ko jih doživimo zaprav zaživimo in ustvarimo čas, ki je vreden spomina.

Nikoli ne obžaluj trenutkov zaradi katerih ti poskoči srce, saj nekega dne bo to edino kar bo ostalo...spomin na dlaneh, ki se bo lesketal v žarkih sonca, ki zahaja za gore. Z tem se tudi čas razlije v večnost. Zato prinesi s seboj bitje srca, ki bo ustvarjalo pesek, ki nikoli ne izgine in z njim vse tvoje spomine.