Nekoč je v vasi živel zelo reven mož, ki pa je imel imenitnega konja. Tako zelo imenitnega, da ga je hotel odkupiti celo grajski gospod, a starec je ponudbo vedno zavrnil.
»Zame ta konj ni le žival. Je moj prijatelj. Kako bi lahko prodal svojega prijatelja?«

Nekega jutra je odšel v hlev in ugotovil, da konja ni več.
Sovaščani so mu dejali: »Saj smo ti rekli! Moral bi bil prodati svojega konja, zdaj pa so ti ga ukradli. Kakšna nesreča!«
»Nesreča ali sreča,« je rekel starec, »Kdo bi vedel.«

Goščava naših nevrednih misli nas dela
dovzetne za lubadarje v mislih,
ki od drugod priletijo.

Smo lubadarji, ki s posmehom, z obsodbo
nenehno grizemo in rijemo ljudem pod kožo?

Tudi drevesni lubadarji se ne bi tako
namnožili, če se ne bi ljudje med seboj
tako zelo grizli, zaničevali in uničevali.

Na tem svetu ne bom večno. Med večnostjo pred mojim rojstvom in večnostjo po moji smrti mi je natančno odmerjen čas postanka na tem našem malem planetu. Imam svojo 'parkirno uro'.

Njenih kazalcev ne morem zavrteti nazaj. Vanjo ne morem vreči kovanca, da bi si podaljšal čas postanka. Ta čas je neizprosno omejen. Ni je oblasti, ki bi mi pri tem mogla pomagati. Moje življenje je kot moje ime, ki ga napišem v mivko ob morju. Le rahel vetrc zaveje in vse je zabrisano.

Kaj torej?

Ob terorističnih napadih maščevalnih zaradi odrinjenosti
znamo le vpiti, da nas ni strah, da smo proti terorju,
za minuto umolknemo, polagamo cvetje, prižigamo sveče.
Vse to ne oživi mrtvih, ne nasiti lačnih, ne odpravlja krivic,
ne ozdravi duha in ne telesa in ne medsebojnih odnosov.

Je le utišanje in odrivanje vesti, ki bi morala prebuditi zavest,
nas voditi k sožitju in spremenjenemu življenju,
k vrnitvi nagrabljenega, odpravi krivic, neenakosti, obsojanja,
zavračanja, zaničevanja in vseh vrst uničevanja.

Nekoč je mojster duhovnosti rekel: » tudi v čebuli je resnica«, kakor tudi v vseh povrtninah, ki jih tukaj vidite.

In učenci so odstranjevali plast za plastjo čebule, dokler ni ostalo nič, ter rezali zelenjavo.

Gledali so mojstra in si izmišljevali, kaj vse so ob tem spoznali.

Mojster se je nasmehnil in rekel; mislil sem, da bi skuhali dobro krepko zelenjavno juho za vse.

Ni torej toliko važno kaj imamo, ampak, če to kar imamo, znamo prav uporabiti v dobro vseh.

Svetost ljubezni nespremenljive je v tem,
da je tako globoka,
da nikoli ne more postati le navada.

Ljudje smo kot ujete ptice v kletki, a je z nami huje kot s pticami,

saj smo se v kletko zmotnih predstav,

utvar in malopridnega življenja zaprli kar sami.

Zaverovani v svoj prav in v svojo pomembnost preradi sledimo sebi podobnim,

da lahko nanje prevalimo krivdo za težave,

ki si jih povzročamo sami.

Ob marsikateri nepravilnosti v družbi včasih kdo očitajoče pravi:
"Ali smo se za to borili?!"

Ob odločilnih življenjskih korakih in mnogih drobnih bi se bilo dobro vprašati:
"Ali sem se za to rodil? Je to res dobro?
Dela to mene in morebiti še koga bolj ljubečega, modrega in pravičnega?"

Dokler samo izražamo svoj način razmišljanja, še gre, problemi pa navadno nastanejo, ko ga želimo uveljavljati pri drugih, ki ga mogoče ne sprejmejo, glede na to, da smo ljudje tako zelo različni.

Nekomu je všeč otroško izražanje, nekomu filozofsko, nekomu romantično, skoraj v vsakem izražanju pa resnicoljuben človek, kar hitro spozna, kakršnokoli že da je, ali je v njem poštenost. Važno je, da je v vsem ob pravem so-razumevanju takšen dober namen, ki je v pomoč k rasti k resnično dobremu.

Isto in edino-dobro resnico, če jo poznamo lahko izrazimo na mnoge načine, važno je da je ne izkrivljamo in kvarimo saj s tem postanemo škodljivi za so-bitja in seveda tudi zase.

Kdo danes še sploh ve, kaj je Ljubezen – ljubezen z veliko začetnico? Mar se te besede ne držijo prstni odtisi brezvestnih zaslužkarjev? Ali imajo njihovi zmazki v besedi in sliki kaj skupnega z ljubeznijo?
Ali se poti do človeka, do srca in do kulture, niso spremenile v greznice?

Kdo danes še sploh ve, da je 'ljubezen' povezana s pojmi 'dati' in 'predati se', z globoko radostjo, da si tukaj za drugega, da imaš posluh zanj, da se znaš tankočutno vživeti vanj, da je povezana s prijaznostjo in odpustljivostjo, z nenasiljem, z mirom?

V Patni sva z Narajan Prasadom postala dobra prijatelja. Kot je v navadi pri prijateljih, me je hotel seznaniti s svojim dragim prijateljem, zdravnikom, ki je vodil rentgensko kliniko. Ta naju je nekega dne sprejel v svoji pisarni in naju povabil, naj prisedeva k mizi. Čeprav se je rodil kot hindujec, je bil razočaran nad predsodki do nižjih kast in se je predvsem zato spreobrnil v muslimana.

Zdaj je preučeval sveti Koran in se preimenoval v Mohameda. Še naprej je priznaval nauk Bhagavad-gite, ni pa hotel pripadati veri, ki je podpirala zapostavljanje ljudi na podlagi rojstva. Izzval sem ga: »Ampak Gita nikogar ne zapostavlja na podlagi rojstva. Številni med največjimi hindujskimi svetniki so se rodili v nižjih kastah. Bhagavad-gita nas uči, da nismo snovno telo, temveč neumrljive duše.«

Spolnost zaradi spolnosti same je kraja energije, čeprav večinoma vzajemna in zaželena.

Je potešitev zaradi mnogih dušnih primanjkljajev, ki nastajajo zaradi neštetih oblik sebičnosti, ki si jih ne priznamo in jih ne premagamo.

Da, bi zmogli prav ravnati, je napačno treba videti po bistvenih črtah,
kajti če greš v tega podrobnosti,
so v tem zvite laži in izgovori, ki na nek način vse to opravičujejo.

Kar vemo da je slabo, in kadar to v resnici poznamo,
tudi če vidimo, da se to pri kom obnese,
je to zato, ker še ni posledic tega.

Največkrat imam nohte leve roke bolj previdno in lepo porezane in opiljene od desnih,
ker mi je desnica bolj poslušna in spretna od levice.
Obe sta odvisni druga od druge.

Tudi ljudje bolje in prej vidimo,
kaj bi bilo prav popraviti na drugih kot na sebi.
Dobro je vedeti tudi, kako nas vidijo drugi; lahko nam je kdaj v pomoč.

Svetli občutki so kot nežno obarvani cvetovi
na travnikih z ljubeznijo ogretih dni;
vabilo so rojem radostnih misli,
da kot čebele oprašijo vse svetle zamisli,
da dozorijo v plodove medsebojne pomoči,
da temni občutki, nameni ne dobijo moči,
da niso ovira vsem svetlo sijočim.

Ne želi si previsokih stvari, ki so tvojim poštenim zmožnostim nedosegljive, vedi, da so mnoge, ravno take želje, spravile na kriva pota.

S tem ni mišljeno, da si ne bi nikoli nič boljšega zaželeli, ampak, da bi take želje popolnoma opustili, kadar na popolnoma pošten način, ne moremo priti do tega, kar želimo.

Življenje po najvišji dobroti, ni pogojeno s tem ali boš imel dosti ali malo, torej je vsem poštenjakom tudi dosegljivo.