Ta svet je paleta od resničnih poštenih prizadevanj, pa vse do najbolj nizkotnih stvari, ki jih je sposoben človek.

Svoboda iz narave.

Vsak je rad svoboden v tem kaj dela, čeprav v njem svoboda življenje in naravnanost, niso v skladu s prvobitnim.

Lastne sile, ki jih zaradi tega zapravlja in zlorablja, ga zasužnjujejo.

Lepota življenja in bitij, ki je v raznolikosti v vseh, pa je le v njihovi rasti k resničnemu Božjemu namenu.
Od koderkoli.

Ko zjutraj vstaneš, premisli, kakšno razpoloženje duha in srca hočeš tisti dan pokazati med delom in v odnosu do ljudi, s katerimi boš prišel v stik.

IZŽAREVAJ radost, ljubezen, mir in zaupanje. Naj se to vidi na tvojem obrazu. Skleni, da boš tako preživel ves dan.

Zdaj pa stopi k ogledalu in ugotovi, če lahko na svoj obraz, usta, v oči in držo prikličeš vsa našteta čustva. Ugotovi, kako se počutiš navznoter. Ugotovi, kakšen je tvoj zunanji videz.

Mojster Eckhart je rekel nekemu ubožcu:«Bog ti daj dobro jutro, brat.«

»Gospod, obdržite ga sami zase: jaz še nisem doživel slabega.«

Rekel je:«Kako to, brat?«

»Ker sem vse, kar mi je Bog naložil trpljenja, zaradi Njega bodro trpel in si mislil, da sem Njega nevreden. In tako nisem bil nikoli žalosten ali zaskrbljen.«

Vprašal je:«Kje si najprej našel Boga?«

»Ko sem se odpovedal vsem ustvarjenim bitjem, sem našel Boga.«

Rekel je:«Kje si pustil Boga, brat?«

»V vseh odkritih, čistih srcih.«

Odveč je bil že en sam izlet človeka na Luno.
Za vsakega Zemljana bi bili blagodejni
le vsakodnevni izleti v svojo notranjost.

Za obžalovanje vseh nelepih misli,
pogovorov in početij, ki bremenijo dušo
ter nam in še drugim kradejo življenjsko energijo.

Modrec je prišel do nebeških vrat in potrkal. Od znotraj je glas Boga vprašal:

»Kdo je tam?«

Modrec je odgovoril: «Jaz sem.«

»V tej hiši«, je odgovoril glas Boga, »ni prostora zate in zame.«

In tako je šel modrec stran in prebil mnoga leta v globokem premišljevanju o tem odgovoru.

Ko je prišel drugič, mu je glas zastavil isto vprašanje in modrec je spet odgovoril:

»Jaz sem.« Vrata so ostala zaprta.

Človek si želi resnično dobro,
s svojim stanjem in napačnimi predstavami o tem,
pa prikliče in ustvarja imitacijo tega.

Kako se bomo resnično rešili,
če obsojamo tisto, kar je najhujše
in po drugi strani,
zaradi nevednosti navezanosti in koristi,
ljubimo ohranjamo in častimo v sebi to,
kar neizogibno v to in do tega pripelje.

Prosti trg, svobodna gospodarska spodbuda
sta v leporečje zavita pojma,
ki ju večina vidi drugače:
diktat požrešno uspešnih
in brezobzirno oderuštvo.

Vsem, ki prezirajo božjo pravičnost,
je ljuba tudi beseda izplen,
nemila pa do vseh izkoriščanih.

Zdravje ustvarjamo vsak dan ves čas in to moramo početi zavestno. Ravno tako kot tudi razsvetljenje ni enkratni dogodek, dosegljiv le super-ljudem, se tudi zdravje ne zgodi zunaj skupnosti. Zahteva zavestno povezavo med umom, telesom in duhom, povezavo med posameznikom, drugimi ljudmi in vesoljstvom.

Zdravljenje je, tako kot duhovnost, stalni proces, kar nam razkrivajo mnoge zgodbe z Vzhoda.

V eni od zgodb, ki jo je povedal Jack Kornfield – psiholog in učitelj meditacije notranjega uvida – se zenovski menih vzpenja na goro, odločen, da bo našel razsvetljenje ali pa bo umrl. Na poti sreča starega modreca s težko culo. Menih ga povpraša, če se spozna na razsvetljenje. Starec, ki je v resnici Buda modrosti, spusti culo na tla. Menih v trenutku postane razsvetljen.

Mnogi pravijo poslušaj svoje srce in mislijo, kako je treba poslušati svoje želje.

Vendar srce prvenstveno ni namenjeno za poslušanju želja, je simbol in sinonim za zmožnost, vedno živeti in ravnati prav, iz svojega najglobljega stanja biti.

Nismo poklicani za vrnitev v neko "ljubezen", ampak vrnitev v prvotno ljubezen.

Imejte glede tega jasen uvid.

Obstaja tudi mnogo ljudi,
ki so krepostno in kakor je prav preživeli svoje življenje in to je bilo njihovo edino plačilo.
Pogostokrat so ob tem,
popolnoma odprtega srca,
brez najmanjšega pritoževanja,
nase sprejeli zelo težko delo,
in ga privedli do dobrega konca.

Iz česar so zrak, zemlja, zelišča in kamni, vse to je del našega telesa. Znova se moramo učiti, biti to, kar smo, v sebi čutiti in odkrivati raznolikosti tega bogastva. Wakan Tanka, Velika skrivnost, uči rastline in živali, kaj naj počno. Podobnost v naravi je raznolika. Kako različne so že ptice. Nekatere gradijo gnezda, druge pa ne. Mnoge živali živijo po luknjah v zemlji, druge v votlinah, spet druge v grmovju. Druge spet nimajo prebivališča.

Celo živali iste vrste – dva jelena, dve sovi – se obnašajo različno. Veliko rastlin sem pozorno opazoval. Listi rastline, ki rastejo na istem steblu , niso povsem enaki drug drugemu. Na vsej zemlji ni dveh listov, ki bi bila popolnoma enaka. Tako je hotel Veliki duh. Za vsa bitja na zemlji je vnaprej začrtal življenjsko pot samo v skupni smeri; dopusti jim, da dospejo do cilja po lastni poti. Hoče, da ravnajo samostojno, da po svojem bitju prisluhnejo svojim notranjim močem.

Mislim, da nikoli ne bi smeli primerjati svojih težav s težavami drugih. S takšnim tekmovanjem ničesar ne dosežemo. Užaloščena oseba ne pričakuje povabila na olimpijske igre v tekmovanju o trpljenju. Pomagalo bi, če bi si zapomnili naslednje: gorje in srčna bolečina morda na svetu nista porazdeljena enakomerno, sta pa zelo radodarno. Vsak dobi svoj delež. Če bi spoznali resnico, bi težko našli koga, ki bi mu lahko zavidali njegovo življenje.

Boga v svojih molitvah ne moremo prositi , naj zaradi nas spremeni naravne zakone, da bi postale usodne okoliščine manj usodne. Noseča mati naj v molitvi ne prosi Boga, da bi bil njen otrok deček, saj je spol otroka že določen.

Všeč mi ni tisto kar vidim, čeprav tega ne zaničujem.

Všeč mi je kar iskreno doživim in pristno enostavno povem

Človek se je v tej naravi navadil ustvarjati vse na silo.

Pravega miru in ljubezni že dolgo ne pozna.

Mir trajno ne ohrani nobeno orožje.

Trajni mir ustvarijo in ohranijo edinole ljubeča srca.

Kjer je takšen mir v dušah, je mir tudi vsepovsod naokoli.

Izraz "srebrni cunami" kaže,
kako družba vidi stare ljudi;
ni prijazen do mladih in starih.

Je za takšen odnos krivo
pomanjkanje modrosti pri starih
ali tudi težnja po dobičku še od njih?

Najbrž vsi preveč mislimo le nase,
zato še bolj starost izstavlja račune
za preveč jemanja, premalo dajanja.