Ne bo zmagal tisti ki zaničuje,
ampak le ta, ki se potrudi
in iz ljubezni dna srca,
razume.

Delajte kot drevo,
menjajte svoje listje
in ohranite korenine ...
Menjajte svoje ideje
in ohranite svoja načela!

Nekoč smo tudi ob knjigi
"Daleč od ponorelega sveta"
prepoznavali, kam drvi svet.
Danes smo že krepko
"sredi izprijenega in kaotičnega sveta".
Nekoliko smo k temu prispevali tudi mi -
če ne drugače, pa z molkom
ob trpljenju okoli nas in po svetu.
Svet se lahko malo popravi
z vsakim človekom. Skrajni čas je že.

Lahko se umsko varate in se prepričujete, da so stvari v vas okoli vas, ter vaša dejanja lepša ali pa slabša kot so, vendar duše ne morete prevarati, duša doživlja, stvari, okoliščine, živali in ljudi take kot v resnici so in tako so tudi v nas zapisane.

Za nami je preteklost.

Mnogi učijo, da je potrebno prenesti težišče zavesti v zdaj, in prav imajo.

Vendar z samim osredotočanjem na zdaj, še ni narejeno vse, ob tem si je treba upati začeti življenje na popolnoma novi, brezpogojno ljubeči osnovi.

Dan za dnem slišimo o vplivu
vremenskih obremenitev na naše počutje.
Pa mislimo kdaj o svojih dušnih
obremenitvah, ki odločilno vplivajo
na dušno in telesno zdravje?
Ene in druge se močneje kažejo
na stara leta, vabijo nas k spremembam.

Na političnem vrtiljaku se zdi imenitna sredinskost, leva ali desna.
Če v boju za prevlado iz "sredine" izpade "e",
etika, ostane le še bojevita "srdina"
oz. srd in srdit boj za oblast mimo nas.

Če ni reda v glavi in ne ljubezni v srcu,
smo brez vrednih ciljev in truda zanje
odlagališče vsakovrstnih smeti in odpadkov,
ob katere se nesrečni spotikamo skozi življenje.

Na tih predbožični večer poslušam stare pesmi. V kaminu prasketa ogenj, soba je polna lesketajočih zvezdic. Skačejo iz ene stane na drugo. Glasba napolni celotno sobo, nežno se sliši tiha noč, blažena noč. Diši po cimetu, po pravkar pečenih keksih in plamen sveče se dviguje proti nebu.

Božični duh napolni srce, preseli se v vsak kotiček telesa. Kaj si želim, nekaj zase, nekaj za vse ostale. Če si želim dobro za vse, seveda želim tudi zase, saj smo vsi eno. Kako ne bi energija vsega lepega in pozitivnega prebudila tega spečega sveta in ga osvobodila trpljenja.

*
Ko bo umrlo zadnje drevo
in bo zadnja reka zastrupljena
in zadnja riba ujeta,
šele takrat bomo spoznali,
da denarja ne moremo jesti.
*

Oče se je vrnil pozno domov. Prihajal je iz svoje službe, utrujen in razdražljiv in že pri vhodu je naletel na svojega sedemletnega sina, ki ga je čakal pred vrati.
"Ati, te lahko nekaj vprašam?" "Ja. Kaj je?" je odgovoril oče.
"Ati, koliko denarja zasluziš na uro?" "To se pa tebe nič ne tiče. Zakaj sploh sprašujes?" je oče odgovoril jezljivo.
"Samo rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko dobiš na uro?" je prosil mali dečko.
"Če ze moraš vedeti, zaslužim dvajset evrov na uro."
"Oh," je sinček zavzdihnil in povesil glavo.

Znova je pogledal gor in dejal, "Ati, mi lahko posodis deset evrov?"
Oče je postal zelo nejevoljen. "Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam časa za take otroške igrice."

Ne bom govoril o tem, kadar nekdo nosi v srcu že sam namen prevare.
Rad bi se dotaknil nečesa globljega.
Dobro poglej, kaj se dogaja v tem svetu.

Dobro vedi česar so bitja kaotičnega sveta, ki se ne zavedajo njega resnice sposobna in česar ne.

Bodi dober, ljubi iz dna srca vsako bitje, jim pomagaj vendar glede stvarnosti tega sveta, ne bodi naiven.

Udarci usode v tem svetu so lahko tako nepredvidljivo zahrbtni in močni, da celo najbolj mirnega v poštenje zasidranega nevednega in dobrega človeka, ki ne pozna vsega tega resnice, vržejo iz ravnovesja.

Daj,
a ne pusti se izkoriščati;
ljubi,
a ne pusti si streti srca;
imej zaupanje,
a ne bodi naiven;
poslušaj druge,
toda ne izgubi svojega lastnega glasu.

Vladarji, predsedniki, direktorji in župani
ter vsi vase zagledani odločevalci
se niso rodili z žezlom v roki.
Njih dosmrtna last je le lastno življenje,
tudi tega naj ne zapravljajo in uničujejo.
Starost je skrajni čas za prevetritev
preteklosti in odstranjevanje nesnage,
ki obremenjuje dušo in telo.

Bolj ko se kdo iz dneva v dan napihuje,
bolj se namesto z blagim spominom, vsebino
raje z videzom dokazuje;
nad 30 dni umetno razsvetljuje noči;
z bliščem, okrasjem izvablja nakupe,
popivanje, prenajedanje in boleče razlike;
za lačne, gole in bose pa lučke, petarde.

*
Življenje je kot knjiga ...
Ne preskakuj poglavij
in nadaljuj z obračanjem strani.
Prej ali slej boš razumel,
zakaj je bilo
vsako poglavje pomembno.