Izraz "srebrni cunami" kaže,
kako družba vidi stare ljudi;
ni prijazen do mladih in starih.

Je za takšen odnos krivo
pomanjkanje modrosti pri starih
ali tudi težnja po dobičku še od njih?

Najbrž vsi preveč mislimo le nase,
zato še bolj starost izstavlja račune
za preveč jemanja, premalo dajanja.

Znana je legenda o možu, ki se je izgubil v puščavi in je umiral od žeje. S težavo se je vlekel naprej, dokler ni prišel do zapuščene hiše. Pred podirajočo se, zapuščeno, od vremena močno načeto bajto, brez šip, je stal vodnjak z ročno črpalko (štirno). Mož se je privlekel do njega in začel mrzlično črpati. A iz vodnjaka ni pritekla niti kapljica vode. Šele potem je zraven njega opazil zamašen vrč, na njem pa sporočilo:

»Najprej moraš v štirno natočiti nekaj vode, prijatelj.
P.S.: Preden odideš, spet napolni vrč.«

Izvlekel je zamašek in videl, da je vrč poln vode.

Naj zdaj to vodo zlije v štirno? Kaj pa, če vseeno ne bo delovala? Izgubil bi še to vodo. Če popije vodo iz vrča, zagotovo ne bo umrl od žeje. Ali pa naj uboga ta navodila, napisana na vrču in zlije vodo v zarjavelo štirno?

RAZMIŠLJAJTE tako, kakor da bi bila vsaka vaša beseda z ognjenimi črkami izjedkana na nebu, da bi jo videli vsi in vsakdo. Kajti tako v resnici je.

GOVORITE tako, kakor da bi bil ves svet eno samo uho, ki prisluškuje, kaj boste povedali. In tako v resnici je.

RAVNAJTE tako, kakor da bi se vsako vaše dejanje moralo nekoč povrniti vam samim. In tako se v resnici zgodi.

Naj bodo vaše ŽELJE takšne, kakor da bi bili eno s temi željami. In to v resnici ste.

Kjer človek poseka zadnja sadna drevesa,
si ne more več sam nabrati češenj,
kjer v parkih prevladujejo uvoženi eksoti
in so nabiranje zelišč, jagod, borovnic
zamenjali obiski premnogih veletrgovin
in preganjajo medsebojno pomoč in dobroto,
tam človek zmore le še na sobno kolo,
se spoti samo v fitnesu ali ob žogi,
pozablja na družino, odriva obveznosti,
prerad zapravlja čas ob mnogih zaslonih
ali vneto prazni kozarce omame, jeze, spozabe.

Zavedati se moramo, da je svet tak, da se nam v njem lahko zgodi krivica.

Če se tega ne zavedamo, nas krivica prizadene, in reagiramo iz te prizadetosti neosveščeno.

S tem pa vse skupaj še poslabšamo in sami reagiramo tako, da krivico večamo.

Neosveščen človek se tako žalostno malo zaveda kadar krivico dela, a vendar kako zelo se zaveda, kadar krivico doživi.

Od nekdaj kadar neko bitje pride v soglasje in harmonijo s samim sabo, se v njem pojavi želja, da bi to povezal in podelil z zunanjostjo.

V njem je želja, da bi tudi to kar je odzunaj bilo popolno.

Takrat ko to poizkusi doseči pa spozna tudi žalostno resnico, da zunanji svet ni kaj dosti naklonjen temu.

Ko to spozna ve, da mora popolnost ohranjati v samem sebi ne glede na zunanje okoliščine.

V tem pa se skriva nevarna čer in past samozadovoljnosti in samoljubja, ki se ji mora inteligentno in na pravi način izogniti.

Ljubezen je čudodelka, po kateri vsi hrepenimo. Šele ko vzljubite sebe, lahko poskrbite zase.

Ko ste prestrašeni, se spomnite, da to pomeni, da se nimate radi in si ne zaupate. Vzrok vaših strahov je pogosto prepričanje, da niste dovolj dobri. Šele ko se vzljubite in se popolnoma odobravate, lahko začnete premagovati svoje strahove.

Ljubezen Bogu lahko podarimo le takrat, kadar jo podarimo, tudi slehernemu delčku življenja, vključno z sabo.

Brez pravičnosti do vsega, ne moreš priti bliže svojemu srcu.

Vse dokler prelagamo krivdo drug na drugega, za nas rože resnice cvetijo zaman.

S tem smo tako zaposleni, da jih ne moremo videti.

Poglej ljubeče vase.

Ne znaš?

Če najdeš v svojem srcu svoj dom
je tvoj dom povsod,
če ga pa ne najdeš v sebi
si tujec v lastni hiši.

Stoyan Svet

Ko se dokopljemo do velikih resnic,
je važno,
kako in zakaj jih potem uporabimo.

Trnova je pot tistih,
ki globoko v sebi čutijo,
da morajo osrečevati druge.

Obljube, zaveze, pogodbe
in podobne zgodbe potrjujejo tudi notarji.

Koliko naših obljub in razlag
pa potrjuje tudi božja pravičnost?!

Nanjo naj bi najprej pomislili, pretehtali
in se jih potem tudi držali -
in življenje bo teklo v pravo smer.