Znana je legenda o možu, ki se je izgubil v puščavi in je umiral od žeje. S težavo se je vlekel naprej, dokler ni prišel do zapuščene hiše. Pred podirajočo se, zapuščeno, od vremena močno načeto bajto, brez šip, je stal vodnjak z ročno črpalko (štirno).

Mož se je privlekel do njega in začel mrzlično črpati. A iz vodnjaka ni pritekla niti kapljica vode. Šele potem je zraven njega opazil zamašen vrč, na njem pa sporočilo:

»Najprej moraš v štirno natočiti nekaj vode, prijatelj.

P.S.: Preden odideš, spet napolni vrč.«

Izvlekel je zamašek in videl, da je vrč poln vode.

Naj zdaj to vodo zlije v štirno? Kaj pa, če vseeno ne bo delovala? Izgubil bi še to vodo. Če popije vodo iz vrča, zagotovo ne bo umrl od žeje. Ali pa naj uboga ta navodila, napisana na vrču in zlije vodo v zarjavelo štirno?

Nekaj mu je reklo, naj vendarle uboga nasvet in sprejme to tvegano odločitev. Uspel je zliti vso vodo iz vrča v staro, zarjavelo štirno, potem pa je spet začel divje črpati. In kmalu je na plano privrela voda! Dobil jo je dovolj, da se je dobro odžejal. Nato je spet napolnil vrč, ga začepil in pod napisano navodilo dopisal:

»Verjemite, resnično deluje. A najprej moraš dati vse, kar imaš, da potem dobiš nazaj.«

Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo
Robert H. Schuller