Resnica se pove le takrat, kadar je to za ljudi stvarstvo in Boga blagodejno, če ni, je bolje o njej molčati.

Ljudje, ki pa jo uveljavljajo iz drugih motivov, je niti ne poznajo tako kot je treba, ter se zmeraj zapletajo v prepire o resnici, ki ne pripeljejo nikamor in si s tem, ko poskušajo speljati vodo na svoj mlin, nakopljejo nase res ogromno sovraštva.

Ni bistveno samo resnico površno poznati, treba jo je tako globoko dojeti in spoznati, da jo znamo tudi smotrno in prav, le v prid edino dobremu uporabljati.

Na delovnih mestih vse bolj zmaguje težnja
po statusu, plači, zavidljivi karieri.

Ob vsem tem kot pogonska sila služi
za vsako ceno imeti, uspeti, se povzpeti.

Če ni bilo sočutja, sožitja, sodelovanja,
na koncu zazeva praznina
v družbi bolezni, obupa, osame.

Kdor uboga pravilo srca;
"Bodi izpolnjen"
ta slabih časov ne pozna.

Stoyan Svet

"Sreča obstaja, nekaj pomeni; zakaj bi jo odklanjali ?
Ko jo sprejmemo, ne povečujemo nesreče drugih;
pravzaprav to lahko pomaga, da se zanje borimo.
Ja, res mislim, da je obžalovanja vreden tisti občutek sramu,
ki ga občutimo, če smo srečni. "

(Albert Camus)

*
Nihče ni bolj osovražen kot tisti,
ki pove resnico.
*
(Platon)

Složno se veseli bikini in resni burkini
predajata poletnim vodnim radostim;
drug drugega spoštljivo sprejemata,
čeprav eden veliko odkriva, drugi zakriva.

Nestrpni opazovalci, onemogli starci
pa pričajo tudi o svoji notranji grdoti;
namesto zahvale za vse vodne radosti
bi še ribe oblekli ali vidram kožuhe slekli.

Srce-občuten občutek
je bistvo tvoje modrosti.

Stoyan Svet

Nekdo me je na FB vprašal kdo si je v slovenščini izmislil besedo Bog.
V angleščini si jo je res nekdo izmislil,
ker je sestavljena iz kratic;
stvarnik, vzdrževalec in uničevalec.
(Generator, Operator, Destroyer)
V slovenščini imamo za vse to besedo Bog.

Človek ima samo eno temeljno nalogo in to je razodeti Božjo bit, zato ga tudi ne more osrečiti nič drugega.

Čeprav to nalogo zapusti, ostaja to edini temelj zaradi česa je ustvarjen.

Dokler se ne vrne k tej nalogi, hrepeni vseeno k temu, skozi zunanje stvari in upe v to ali ono iluzijo kar pa ga nikoli ne izpolni.

Tako življenje je podobno drami, sreča in veselje v njem, pa je kot navdušenje nevednega otroka, ki je edino zaradi nevednosti, ob vsem tem, kaj padel svet nudi, nekaj časa lahko srečen.

Vsak trenutek sivih, mračnih dni
meljejo, meljejo naši miselni mlini
jezo, zavist in podcenjevanje.

Pod kupi nelepih namletih stvari pa ječi
zavestno poteptana, vsa prašna in blatna
do kraja shirana sirota ljubezen.

Obžalovanje, oproščanje lahko jo rešita,
ko z njo radi pomagamo drugim,
presvetljujemo in rešujemo sebe in svet.

Naša dežela je še polna neodkritih min,
v prejšnjem stoletju brezvestno posejanih.

Nič manj niso nevarne vse naše
nezavedno posejane miselne mine,
polne jeze, zavisti, sovraštva, maščevanja.

Nenehni miselni ples naših nelepih misli
po teh nevarnih minskih poljih
nam tudi življenje narekuje in uničuje.

Pred davnimi časi je neki kralj sklenil, da bo poiskal največjo osebnost med svojimi podložniki. Tako so izbrali zelo bogatega moža. Drugega so hvalili zaradi njegovih sposobnosti zdravljenja, tretjega zaradi njegove modrosti in poznavanja zakonov. 
Pa spet nekoga zaradi njegovih gospodarskih sposobnosti. Še mnogo drugih uspešnih ljudi so privedli h kralju. Jasno je bilo, da bo izredno težko izbrati največjo osebnost. 

Končno je pred kralja stopila še sivolasa žena. Njene oči so izžarevale znanje, razumevanje in ljubezen.

*
Ne moreš storiti
iste napake dvakrat,
ker drugič to ni več napaka;
to je izbira.

Poročil sem se v maju, na nedeljo. Na nek način je bilo to uporniško dejanje, hotel sem biti drugačen od vseh drugih. Teden dni pred poroko sem povabil duhovnika, ki je bil moj prijatelj, na zabavo. Na polovici večera smo vsi že precej veseli pristali na terasi restavracije, ki je bila odprta proti morju.

Vprašal sem svojega prijatelja: »Torej Oče, ali mi lahko daš še kakšen zadnji nasvet, preden skočim v zakon?« Pogledal me je in rekel: »Seveda. Ne sili z novostmi in nekonformizmom do te točke, da bi začel zavračati stare načine, ki so se izkazali za dobre.

Tibetanski študent je vadil meditacijo v svoji celici, ko se je s stropa spustil pajek in obvisel naravnost pred njim. Narahlo se je zavrtel, se pritrdil na konec svoje niti, ko pa ga je študent skušal ujeti, je v hipu ušel nazaj navzgor proti stropu.

Pajek je študenta zmotil pri meditaciji vsak dan, cel teden. Videti je bil celo vedno večji, bolj drzen, včasih se je pred študentom gugal naprej in nazaj ter razširil vse svoje noge.
»Tale pajek me moti in se norčuje iz mene,« je pomislil študent. »Nekega dne ga bom že ujel, prav gotovo.«

Navijaštvo ločuje, jezo in sovraštvo izvablja,
je proti dobremu v sebi in drugih,
ki naj se naprezajo, mlade moči zapravljajo.

Svojim in tujim zgrešenim ciljem streže,
nevede zaničevanje in uničevanje narekuje.

Neposlušni športniki "svobodnega sveta",
ki ob igranju državne himne
kleče protestirajo proti nasilju policije,
smejo na igrišče šele po koncu tekme.

Naj tako storijo tudi vsi vojaki sveta,
ki nočejo ubijati in biti ubiti,
ter gredo na bojišče šele potem,
ko se zravsajo le oblastniki sprtih držav,
da jih obvežejo in jim pomagajo na noge.

Če je treba storiti deset
stvari, a je časa le za šest,
si moder človek izbere
pravih šest,
in si ne beli glave z štirimi,
ki se jim je moral odreči.
(Buda 5 stol pr. N. št.)

Simbolično, pomeni deset stvari, ko človek karseda služi človeštvu, torej je temu služenju popolnoma predan, s tem št. 10 izpolnjuje.

Desetino dajati, pomeni živeti popolnoma na pravilen način v blagoslov vsemu ali dajanje iz najboljšega v sebi.

Kot so neočiščeni vodotoki ob nalivih
krivi za poplave, tako tudi naše telo
zadenejo bolezni, ko se na duši nabere
preveč notranje nesnage, zlite čez rob,
nikoli obžalovane, odpravljene, premagane.
Vse hudo je klic duše po poboljšanju.