Zatajiti ali zaradi kakršne koli lahkomiselnosti zapustiti božje v sebi, pomeni zatajiti Boga.

Ne mislite si, da se popolne sreče človek ne zaveda, popolnoma se je zaveda, vendar, če ne upošteva ali neha upoštevati temelje, ki to izvorno srečo omogočajo, nič hudega sluteč, prej kot slej zablodi.

Kadar prvotna zavest brezpogojne ljubezni stagnira, zaradi kakršnega koli razloga že, prevladajo občutki in čustva jeze v človeku, kot so npr: nesrečnost ljubosumje sebičnost in mnogi drugi in so le ti lahko tako zelo močni, da sčasoma popolnoma izrinejo ljubezen iz sistema človeka.

To pomeni, da naše centralno božje jedro popolnoma ugasne, postane latentno in ga zamenja jedro zavesti jaza padle narave.

Življenje brez izvirne brezpogojne ljubezni, pa si vsi lahko predstavljamo in tudi vemo kakšno je, ker je ves padel svet, več ko dovolj velik in zelo krut dokaz za to, ki pokaže več kot dovolj jasno, da se v takšnem stanju lahko človeku, ki v njem vztraja in zavrača obuditev izvornega v sebi, zgodi karkoli.

Ljudje se v tem stanju, tako močno ranijo drug drugega, da se vsega tega niti ne da opisati.

V človeku, pa je vendarle latenten pra-atom in praspomin, iz katerega je nekoč bilo obstajalo in živelo božje bitje, h katerega obuditvi, smo poklican vsi.
Ta kliče in prosi po odrešitvi.
-Uslišite ga-
To je tisti dragulj v lotosovem cvetu, skriti zaklad v srcu, o katerem govorijo vsi sveti spisi, in je hkrati tudi edina možna rešitev iz sveta jeze padle narave.
Ne zaprite srca pred tem.

[ Odgovori na to | # ]