V istem trenutku ko imamo čudovito doživetje, nekdo trpi neznosne bolečine, ko se nekdo veseli je nekdo do temelja potrt, ko imamo lep sončen miren dan, je na drugem delu zemlje potres, mlad par se veseli, na drugi strani se dvoje uničujoče razhaja, nekdo poka od zdravja, na drugi strani nekdo od bolezni dobesedno pred očmi svojcev živ razpada.

Vendar mi vsega tega ne vidimo, imamo svoj košček nebes, v katerih živimo nekako izven vsega tega. Lažnivi svetlobni angel, ki ga ni ustvaril Bog, ampak na nek način mi sami, nam v njih prigovarja;

tebi se ne more kaj takega zgoditi, tebe čuva Bog, ne glej na resničnost sveta in na trpljenje drugih, posveti se le tem svojim nebesom, kaj ne veš, da si ti izvoljen človek za boljše, ti ki trpijo so tako zelo grešili.

In mi to naredimo.

A nekega dne tudi nas zadene hudo, saj smo seveda hoteli ne hoteli, tudi mi na nek način vsega tega del.

Nepripravljene.

Seveda bolečina in razočaranje sta ob tem neznosna, kajti vsa naša umetna nebesa, se v hipu zrušijo, nam pa iz našega bogastva ostane samo mizerija.

In ko je človek zaradi tega razočaran in popolnoma potrt, pristopi k njemu bivši svetlobni angel, ki mu je prej lagal, ter se je spremenil v demona teme in začne govoriti;

Boga ni, saj če bi bil, se ti kaj takega ne bi moglo zgoditi.

Mnogi zaradi razočaranosti temu verjamejo in nasedejo, preprosto zato, ker Bog ni tak kot bi oni hoteli, vsemu temu pa je prikrit namen to, da se človeka znova spre z izvorno silo vesolja in vsega življenja, saj kot tak je seveda ne more na pravi način zaznati in iz nje živeti, ter s tem tavajočemu človeku znova zavlada tema, saj ga naredi spet takega da verjame le sebi takemu kot je, v sebi pa ni prav nič božji in ko v vsem tem uveljavlja le svojo voljo, samouničevalno živi, ter si vedno znova na račun trpljenja mnogih, ustvarja svoja egocentrična lažniva nebesa.

Ko pa ga zadenejo posledice tega, ki so prej ali slej neizogibne je pred sabo in pred drugimi težko priznati, da se ni izšla taka ali drugačna računica v katero se je skušalo tako ali drugače vedno znova vpeti Boga.

In človek svojo voljo uveljavlja še naprej, pred izvorno silo ljubezni življenja in vesolja, in pravi, vse bo le tako kot jaz hočem.

Ker, pa je volja te izvorne sile vesolja in življenja drugačna je z njo v konfliktu.

No ljudje, že zaradi same sile medsebojne povezanosti z drugimi, morajo nekega dne postati do neke mere dobri, saj drugače je medsebojno življenje neznosno, vendar je premalo samo dobrota do neke mere, ki se sprevrača v zlo, rešujoče je edino to, ko popolnoma zaznajo spoznajo sprejmejo in živijo iz izvorne sile brezpogojne ljubezni vesolja in življenja.

Edino skupnost ustvarjena na tega popolnem živem temelju je neuničljiva.

Če je manj kot to, ne vidijo sveta in ljudi take kot so, se zaljubijo v lepše delčke sveta in lastne sebične koristi, ki jih izvlečejo iz tega, vse ostalo zavračajo in nudijo ter celo vsiljujejo drugim in si ob tem na temelju tega, vedno znova ustvarijo lažna nebesa z lažnim angelom svetlobe, ki jim tako ali drugače lažnivo prigovarja. Človek je samo-ustvarjalen in v tem kaj ustvarja tudi živi.

Stari gnostiki so imenovali pogled v resničnost tega sveta pogled v obličje meduze.

Kdor vidi vso nesrečo in lažnivo srečo tega sveta, izstopi v delčku sekunde iz obeh njegovih sfer iz tega slabega in navidezno dobrega vidika.

To je zato, ker zazna resnično bit, s tem pa je zmožen usmeriti življenje k temu, kar je resnično dobro, življenje pa dobi pravi smisel in namen, ki ga je je pripravljen iz vsega srca tudi živeti.