Vsi naši
"Saj to pa lahko!"
"Saj samo enkrat!"
"Saj tudi drugi!"
"Saj bo pa kdo drug!"
"Saj lahko šele jutri!"
"Saj imam pravico!"
"Saj sem vedel!"
so tlakovci zgrešene življenjske poti.

Le kako bi božja resnicoljubnost poimenovala večino političnih strank?

Obetavna, odgovorna, solidarna?
Burkaška, koruptivna, maščevalna?
Leporečna, slepilna, svetohlinska?
In ...?

Zapomnite si:
Besede so palčki,
zgledi in dejanja so velikani.

Ko pretkanci koga, opravljenega v njim značilno opravo,
počaščenega pokažejo svetu,
bi ga ljudstvo moralo vprašati,
kaj njegovega je zabarantal,
ob čem vse bo zamižal.
Sicer samo ostane največja šema.

Nešteto besed v katerih iskrenosti ni, zmedo naredi.

Če za prazne besede moč vsa nam gre,
že za eno iskreno samo, moči ne najde se.

Ena iskreno ljubeča sama, bi naredila več, kot druge vse.

In če vsak človek v ljubezni srcu, skromno to ohranjal bi, sčasoma postali bi iskreni vsi.

Brezkončno besed te ni našlo o Bog, če te je iskalo ali ne iskalo, kako težko je to videti,
kako njih brezsrčnost potaplja in uničuje še tisto malo, kar je iskrenega v mnogih ljudeh,

Kot lahko neokusno jed popravita ščepec soli ali ustrezna začimba,
lahko pomagata spremeniti smer življenja dober zgled ali drobec modrosti drugih.

Kot je uničena zažgana jed, je zapravljeno tudi izgovorov in zla polno življenje.

Vse, kar se nam zgodi v življenju,
pa naj bo dobro ali zlo,
ostane zaprto v našem spominu
in s tem živimo naprej.

Da bi lažje razumeli vrednost časa, razmislite o tem:

Da bi razumel vrednost enega leta, govori s študentom, ki je padel na pomembnem izpitu .

Da bi razumel vrednost enega meseca, govori z materjo, ki je rodila otroka mesec prehitro.

Da bi razumel vrednost enega tedna, govori z založnikom tedenskega časopisa.

Da bi razumel vrednost ene ure, govori z zaljubljenim parom, ki je ločen, njuna edina želja pa je, da bi bila skupaj.

Ko nam umre nekdo, ki nas je vso življenje spremljal, je prav, da ga ljubeče resno z vso ljubeznijo, pospremimo na zadnjo pot.

Po tem pa pomislimo, kaj je bila njegova zadnja želja, kaj bi nam kot človek zapustil.

Sigurno ljubezen, veselje, radost in srečo, vsak, ki nas je imel rad.

Kajti, mi ne moremo ohraniti ljubezni zanj ali on ohraniti za nas, čeprav je taka žrtev zelo velika, vendar resnično mogočno je, če dovolimo in verjamemo, da je ljubezen odšla z njim in da jo bo zmeraj imel in čuval, kakor je prav, kadar je tudi pri nas tako.

Ko znaš svoja leta prešteti na prste rok,
si že poučen, kaj je prav in kaj ne.
Ko so ti za štetje let premalo še prsti nog,
si že zasidran v vrvežu življenja.
Tedaj že lahko koga prikličeš v življenje,
da si ob tebi prav nabira svoja leta.

Pred mogočniki in nasiljem
bodo klečeplazile in poklekale
notranje revne prestrašene pokveke,
dokler bo malim in velikim strahopetcem
krojil življenje strah zase
namesto ljubezni do vseh.

Ko človek poskuša resnično bit učiti, namesto da bi iz njene obujene ljubezni zaživel in ji dovolil razodetje je isto, kot da bi učil ribo plavati.

In potem človek dolgo uči ribo plavati, ta pa nikoli ne zna plavati, kot bi on hotel.

Vsi ljudje so dejali, to se ne da, in imeli so prav.

Ko pa je nekega dne enemu modrecu to uspelo, so vsi ta neverjeten uspeh začudeno gledali.

Nekdo, ki opozarja na napake ne pomeni da jih sam nima

'' Pridite in poglejte, dragi kolegi ! Tukaj smo jih našli, '' je vzkliknil profesor Emilio Fontana trem možem, ki so mu pazljivo sledili navzdol po razpadajočih stopnicah. Prebili so se skozi temno, prašno, podzemno sobano v starodavnem samostanu Sv. Janeza, kjer je ležala skrinja iz ebenovine, kot po čudežu zelo lepo ohranjena.

Profesor Fontana se je z zmagoslavnim smehljajem obrnil k ostalim arheologom, medtem ko je z enim naglim gibom odstranil pokrov. Motna svetloba njihovih pred vetrom zavarovanih svetilk se je zlila skupaj in posrkala temo.

Samoljubje tujih napak ne prenese,
svojih prikritih, pa se nikoli ne naveliča.

Stara hindujska legenda pravi, da so bili pred davnimi časi tudi ljudje bogovi. Toda zlorabili so svoje božanske moči in vrhovni bog Brahma se je odločil, da jim moči vzame ter skrije nekam, kjer jih bo nemogoče najti. Potrebno je bilo samo še najti tak skriti kraj.

Tudi nižji bogovi so bili poklicani na zbor, kjer so razpravljali o tej temi. Predlagali so naslednje : '' Zakaj ne bi zakopali človekove moči v zemljo ? '' Na to je Brahma odvrnil : '' Ne, to ni dobro, kajti ljudje bi globoko kopali in našli svoje moči. ''

Pa so bogovi rekli : '' Če je tako, bomo skrili njihovo božanskost na dnu najbolj globokega morja. ''

Toda Brahma se zopet ni strinjal : '' Slej ko prej bi človek raziskal tudi globine morij in gotovo bi jih našel in prinesel nazaj na površje. ''

*
Ne dopusti,
da te osamljenost
vrne nekomu,
ki mu ni mar zate.

(Marlon Brando)