Dvignjene roke v znak predaje na krivi poti so morda začetek poprave in poravnave.

Ko so gibi rok nadzorovani, še niso misli in cilji.

Svobodne in zdrave roke so za delo, pomoč in objeme ljudi,
za njih zdrave misli, zamisli na dobri življenjski poti.

Kakor je Bog, je tudi vesolje večni čudež,
ki ga lahko razvozlamo takrat in tako,
ko smo in kot smo od Boga poklicani,
ne da pa se razvozlati svojevoljno.

Vsi bodeči kaktusi, tisti pravi v
puščavi in nezadovoljni med nami,
spodbujeni od naše ljubezni,
bi se lahko razkošno razcveteli.

Nekoč: pamet je boljša kot žamet.
Danes rešilno: enostavno, naravno, obzirno in resno.
Kaj bo jutri? Najbrž ne po naših predstavah.

Neuspeh ne pomeni, da ste tudi vi propadli – pomeni samo, da zaenkrat še niste uspeli.
Neuspeh ne pomeni, da niste ničesar dosegli – pomeni, da ste se nečesa naučili.
Neuspeh ne pomeni, da ste bili bedak – pomeni, da ste imeli močno vero.
Neuspeh ne pomeni, da ste se osramotili – pomeni, da ste bili pripravljeni poskusiti.
Neuspeh ne pomeni, da ne znate – pomeni, da morate nekaj narediti drugače.
Neuspeh ne pomeni, da ste manjvredni – pomeni, da niste popolni.
Neuspeh ne pomeni, da ste zapravili svoje življenje – pomeni, da imate dober razlog, da začnete znova.
Neuspeh ne pomeni, da morate obupati – pomeni, da se morate še bolj potruditi.
Neuspeh ne pomeni, da vam ne bo nikoli uspelo – pomeni, da bo malce dlje trajalo.
Neuspeh ne pomeni, da vas je Bog zapustil – pomeni, da ima Bog boljšo zamisel!

Na sliki kot da nam je veter na naraven način odstrl prvo skrivnost.

A komaj se je odstranilo to, kar je skrivalo prvo skrivnost, ter smo videli nekaj malega od resnice, takoj za tem se pred nami čeprav gledamo isto stvar, razgrne druga skrivnost.

Nekdo, ki je vse to videl v svoji nevedni čisti otroški ljubezni je rekel; Bog je tako čist in skrivnosten kot ta bilka in veter in ni konca njegovih skrivnosti, čeprav je zmeraj med nami.

Poglejte!

Čista ljubezen srca, čeprav nevedna, zato, ker ne misli slabo, celo ob navadnem regratu razume najde in izrazi to, kar je razumskemu iskanju brez ljubezni nepomembno.

Ko si vsakdo neko presojo razlaga po svoje,
ima glavno besedo sebičnost,
ki se je nobena sprta stran niti ne sramuje.

Nekoč pošta s sli in konji, nato z vlaki, avtomobili, telegrami in golobi; zdaj še e-pošta.

Najpomembnejša pa je Bo-pošta, Božja ponudba.

Nevsiljivo se ponuja vsem, da prisluhnemo dobremu.

Naj bo spodbuda, sprejeta po vesti, brez odlašanja tudi uresničena. Bo?

Mojster je verjel, da je dobro, če vsak o sebi misli, da je božji sin, in kot je verjel, tako je bilo.
Vsakdo izmed nas nosi v sebi moč, s katero pristane na zdravje in na bolezen, na bogastvo in na revščino, na svobodo in na suženjstvo. Za to se odločamo sami in ne kdo drug. NI GA TAKO VELIKEGA PROBLEMA; DA SE NE BI DALO ZBEŽATI PRED NJIM.

Dogodki naj vas ne zmedejo in ne razžalostijo.
Naša sreča ne more biti odvisna od tega, kaj dela nekdo drug.

Mi smo bitja, ki se igrajo in zabavajo, mi smo vrabčki vesolja. Ne moremo umreti, raniti se ne moremo nič bolj, kot je lahko ranjena iluzija na platnu. Toda lahko verjamemo, da smo ranjeni do katerekoli grozljive podrobnosti hočemo. Lahko verjamemo, da smo žrtve, ubiti in da ubijamo, lahko trepetamo pred srečo in nesrečo.
Nesrečni smo, ker si nesrečo izberemo, in to je čisto v redu.

Imuniteta izbrancev je sramota.
Hči nepravičnosti in privilegija
je ptica roparica iz gnezda sebičnosti,
kjer gnezdijo, se valijo in redijo
tudi neodgovornost in večvrednost,
predrznost, posmeh in pohlep.
Vsi plašni vrabci, sinice,
strah zase vas razdvaja in hromi,
pravičnost nedotakljive naj zaskrbi.

Na enosmerni cesti obupa se najde kdo,
ki smelo vozi v nasprotno smer.
Vest mu je kažipot za soočenja,
ki preprečuje trke z drugače usmerjenimi.
Neznana ali nepriznana smer se lahko izkaže za edino,
ki vodi iz životarjenja v življenje.

Mnogi glasbeniki in skladatelji, so imeli zelo težke trenutke življenja.

To se je zgodilo zaradi razhajanja svetov, saj so nekateri kot umetniki in skladatelji ustvarjali dela, ki so bila tako zelo popolna, da na nek način niso pripadala tem svetu.

Ustvarjali in bivali so v nekem skupnem svetu, zelo velike popolnosti, za mnoge pa je bilo zelo boleče, ko so se zmeraj znova morali soočiti z svetom takim kot je, v katerem so živeli, saj je v njem vladalo vse drugo kot to, kaj je v soglasju s tem, kaj so ustvarjali in v sebi poznali.

Ko sem se začel očiščevati po prvih uspehih,
ko sem bil do konca ponižan z lastnimi dejanji,
me je rešilo to, ker to nisem pripisal ali zameril Bogu kot krivico,
Bogu hvala za to,
temveč sprejel, da sem tak nevrednež
in kljub bolečini z vso ljubeznijo,
ki sem jo zbral z Božjo pomočjo začel znova.

Tisto kaj je resnično lepo,
ostane zmeraj lepo,
z leti samo zori,
ne more pa se pokvariti.

Ko jeza skoči čez planke,
za sabo potegne še sebičnost.
Obe se povežeta z zavistjo,
sovraštvom in maščevalnostjo.
Skupaj častijo zlobo,
popoln gospodar jim je zlo.