Srečni so tisti, ki v njih živi in jih oblikuje Božja ljubezen,
kajti vem,
kdor ji obrne hrbet,
tega dolgo oblikujejo le okoliščine in usoda.

Sredi vasice je stala hiška. V njej je živela šivilja s tremi sinovi. V hiši so imeli omaro. V kotu te omare, čisto na zgornji polici, je ležala krpica blaga. Pred mnogimi leti jo je tja položila šivilja, ki je slovela po tem, da je zakrpala vsako, še tako majhno luknjico. Nekega dne pa je šivilji zmanjkalo niti. Krpico je položila v omaro in nanjo pozabila. Čez čas so omaro odnesli na podstrešje. Krpica je potrpežljivo čakala na dan, ko bo lahko zakrpala kakšno luknjo.

Prišla je pomlad. Šivilja je tedaj pospravljala obleke, ki so postale čez zimo pretesne njenim trem sinovom. Odnesla jih je v omaro na podstrešje.

»Oho!« si je dejala, ko je zagledala krpico blaga. »Tole bi mi pa prav prišlo. Zakrpati moram hlače najstarejšemu sinu.

Ko je v nas živo to, kar je radost že samo po sebi, za vse in vsakega, nam ni treba te radosti prebujati in ni srečno samo pod določenimi okoliščinami, ampak zmeraj. Vendar ob nepravilnem nepazljivem in neosveščenem medsebojnem življenju in ravnanju, lahko - tao - radost medsebojnega življenja pozabimo izgubimo in v tej nevednosti soustvarimo padli svet.

Kdorkoli naredi v sebi ali v drugih greh proti tej biti, ne more ostati brez kazni, kajti biti brez tega ali pa ne iz tega živeti je že kazen.

Pred nami je zgodba s čudovitim naukom, ki ga je vredno vzeti za svojega in ga živeti s svojim življenjem: Nekoč je reven fant Howard, ki je prodajal stvari od vrat do vrat, da bi si lahko plačeval šolanje, ugotovil, da ima v žepu le še kovanec, bil pa je strašno lačen.

Odločil se je, da bo v naslednji hiši poprosil za malo hrane. Vrata mu je odprlo tako čudovito mlado dekle in fant je bil tako zmeden, da je komaj lahko kaj rekel. Namesto, da bi prosil za hrano, je lahko izdavil le nekaj besed in jo prosil le za kozarec vode.

Dekle pa si je mislilo, kako lačen izgleda fant, in mu je prineslo kozarec mleka. Počasi je popil kozarec mleka in vprašal dekle:

Nekega dne je oče zelo premožne družine peljal sina na izlet na podeželje z izrecnim namenom, da mu pokaže, kako revno ljudje živijo. Preživela sta nekaj dni in noči na farmi družine, ki bi jo lahko smatrali za zelo revno.

Na poti domov je oče vprašal sina: “Kako si se imel na potovanju?” “Bilo je enkratno, oče!”

“Si videl, kako revni so ljudje?, je vprašal oče. “O, ja,” je odgovoril sin.

“Povej mi torej, kaj si se naučil na tem potovanju,” je vprašal oče. Sin je odgovoril: “Videl sem, da imamo mi enega psa, oni pa štiri. Mi imamo bazen, ki sega do polovice vrta in oni imajo zaliv, ki nima konca. Mi imamo svetilke na vrtu, njih osvetljujejo zvezde ponoči.

To je resnična zgodba o možu, ki je živel za svoje sanje. Larry Walters si je od nekdaj želel leteti. V želji, da bi postal pilot, se je vpisal na vojaško letalsko akademijo. Nato pa so se pojavile težave z vidom in na žalost je moral zapustiti akademijo, ne da bi se naučil leteti.

Tako je cele dneve sedel v svojem vrtnem stolu na trati pred hišo in opazoval potniška letala visoko v zraku.

Nekega dne se je odločil, da se jim bo pridružil. Kupil je nekaj vremenskih balonov, jih napolnil s helijem in jih prtrdil na svoj vrtni stol. Na polet pripravljen stol je natovoril na svoj jeep, si pripravil nekaj sendvičev in pijače za popotnico ter se odpravil na svoj kratek, udoben let nad sosesko – vsaj tako je mislil.

Siti lačnemu verjame, a navajen
več jemati kot dajati tega zlepa ne prizna,
sicer sam ne bi bil presit, drugi pa ne lačen
zaradi njegovih mnogovrstnih požrešnosti.

Dobro se je ukvarjati le s posamezno zadevo,
imeti na očeh celoto, v srcu pa skupnost.
Že beseda zadeva pravi, da se lotevajmo le tega,
kar nas resnično zadeva in je vsem v pomoč.
Vse drugo ne prinaša dobrih sadov.

Tistemu, ki si jemlje preveč časa zase,
mu ga zmeraj primanjkuje za druge.
In tistemu, ki daje preveč časa drugim,
mu ga zmeraj primanjkuje zase.

Če zloba in zavist spregovori,
še morska voda gori

Resnično duhovni ljudje, spoštujejo človekove odločitve in ljudem ne vsiljujejo nič svojega.

Kadar smo to,
srce izrazi vso ljubezen,
razum osvobajajočo filozofijo,
umetnost vso lepoto,
religija popolne ljubezni v nas pa poskrbi, za ohranjanje vsega bistvenega,
kar omogoča pravo življenje.

-ljubezen-srce-
-osvobajajoča filozofija-glava-
-umetnost in vsa lepota ustvarjenega-roke-

Neeksplodirana ubojna sredstva niso le mine
iz 1. in 2. svetovne vojne, ki jih odkrivajo
in varno odstranjujejo na naših tleh.

Podobno razdiralno moč nosijo v sebi
naše negativne misli, ki se jim predajamo
in nato potujejo po svetu.

Najdejo podobno nagnjene k slabemu,
ki zle namere še okrepijo ali celo udejanjijo.
Tudi v tem smo nevede soudeleženi.

V naravi ni napetosti ali stresov. Seme zori, ne da bi mu bilo treba kaj storiti; samo dopustiti mora, da se vse zgodi. Dopustiti dogajanju, naj gre svojo pot. Zakaj se ne bi prepustil razvoju v čudovitega metulja? Izšel iz bube, tega omejenega prostora, presegel omejitve smrtnega uma in idej?

Ko se kača levi, se počasi izvije iz stare kože in jo pusti, da se osuši in razpade.

Rakovica prepraste svojo lupino, ko raste in se širi, zraste ji nova in lepša.

Spoštovani, poznam disciplino ampak smeh in radost to je to.

Pride Papež v nebesa in sreča svetega Petra ravno pred velikimi vrati kjer z zlatimi črkami piše Nebesa. O kako lepo sveti Peter, da me pričakate ob tako pomembnem dnevu. Sveti Peter ga gleda nekaj časa in malo porogljivo reče, ravno k staremu sem namenjen, kdo si pa ti, s to smešno kapo na glavi in se nasmeji na ves glas.

Papež ga gleda ves potrt in prizadet, ja kako si pa to dovoliš, jaz sem predstavnik Boga na Zemlji, kako si upaš govoriti tako z mano.

Nekoč je živel kralj, ki je imel štiri žene. Četrto ženo je najbolj ljubil in jo krasil z dragocenostmi ter gostil z najboljšimi slaščicami. Dajal ji je samo najboljše.

Ljubil je tudi tretjo ženo in jo je vedno razkazoval v sosednjih kraljestvih. Vendar se je bal, da ga bo nekega dne zapustila in odšla z drugim.

Ljubil je tudi drugo ženo. Bila je njegova zaupnica, vedno prijazna, pozorna in potrpežljiva. Vedno, ko se je soočal s problemom, ji je lahko zaupal in ona mu je pomagala prebroditi težke čase.

Pujs je opazoval svojo podobo na površini ribnika. Pričel je jokati, saj je ugotovil, da je grozno grd. Njegove solze so kmalu skazile njegovo podobo na vodi.

Nato je nad seboj slišal glas:
»Nobeno bitje ni lepše od tebe pujs!« je rekel glas.
»Ni res,« je jokal dalje pujs. »Še grši sem od krastače!«
»Ampak nič ni lepšega od krastače,« je odgovoril glas.
»Vidiš, sam govoriš nasprotja. Krastača in jaz ne moreva biti oba najlepši bitji hkrati!«
»Vsa moja bitja so za moje oči najlepša in vsa hkrati.« je rekel glas.

V Londonu v živalskem vrtu so razkazovali divje živali. Eden človek si je zaželel ogledati živalski vrt. Zaradi radovednosti je vzel psičko, ki se je pomotoma znašla v živalskem vrtu in jo vrgel v kletko z levom.

Psička od strahu stisnila rep in se je odmaknila v kot kletke. Lev se je približal k njej in njo povohal. Psička se je ulegla na hrbet dvignila tačke in začela migati z repkom.

Ko je Benet začel hoditi v vrtec za otroke s posebnimi potrebami, so se stvari kar naenkrat postavile na glavo. Pred tem smo skupaj dosegli to, da je samostojno hodil, tudi po deset kilometros dnevno. Doma pa je kar mirno spremljal kako sem jaz kuhala ali opravljala dela, ki jih pač vsi potrebujemo. Z vstopom v vrtec kar naenkrat ni hotel nič več hoditi. Doma je hodil po štirih ali po dveh, kolikor je bil pač »prisiljen«, da je prišel do svojih igrač.

Zunaj pa skoraj niti koraka. Ponovno se je vrnil na udarjanje z roko po ustih, kot bi tepel samega sebe, če jaz nisem bila ves čas z njim. In ponovno se mu je zaželelo »obsedeno« metanje kamenjev. Skratka to kar je počel pred letom dni in od kjer sva prehodila že precej poti napredka. Če smo hoteli doseči kakšen korak naprej, je bilo vidno le brcanje, metanje vsega dosegljivega, grizenje, vpitje in podobno. Njegovi kriki upiranja so izgledali »kot bi ga res klali«. Ko sem mu včasih hotela sleči majico, da bi ga pripravila za spat, se je drl kot bi mu res kaj hudega storila.