Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne nedelja, 7. februar 2010 @ 20:12 CET

In ne bodite dobri zaradi tega ker vas nekdo gleda,ali pa za to ker vas nekdo sliši,temveč iz ljubezni čistega srca.
Lep pozdrav.

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: MC dne nedelja, 7. februar 2010 @ 21:19 CET

Ker se ljubezni čistega srca očitno ne da zapovedati, je najbrž vseeno bolje, če nas kdaj kdo tudi malo pogleda in sliši, pa ni nujno, da je to ravno strogi nebeški oče ;)

Še prej pa bi morali priti vsaj do nekega minimalnega konsenza, kaj je dobro. Sam sem mnenja, da si pri tem samo s čistim srcem, brez uporabe razuma in izkušenj, ni mogoče prav veliko pomagati.

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne torek, 9. februar 2010 @ 18:34 CET

Res je. Vendar je čisto srce predpogoj za pot.Prečital sem v slovensko slovenskem slovarju,kaj je konsenz.Izbral sem si, besedo soglasje in privolitev.Bres soglasja srca in glave, res ni nič.
In tudi,dokler človek ne privoli temu, kar je resnično dobro.
Pri mnogih ljudeh,srce želi eno glava pa drugo.
Dokler ne pride do soglasja srca in glave se temu reče pekel peklov..Tega sem na lastni koži dal skozi.Torej soglasje je prva stopnica.Vendar potem je prav da pride do čiščenja srca in glave.
Srce začne spoznavati, seveda s pomočjo glave,kaj je narobe na kaj je vezano.
Vendar prav je da spoznamo,da resnična nevezanost,ne pride iz želje za nevezanostjo,to je v tem primeru samo beg od resničnosti.
Nevezanost, ki je nastala iz želje za nevezanostjo,ni resnična nevezanost,in lahko ima tudi razumsko in srčno svobodo.Če se to izvaja z jogo, to ni izvorna joga,katere cilj je resnična osvoboditev, in ima cilj ozavestiti v človeku prvine, ki niso same po sebi slabe.
To je negativna joga,na bazi ,jaza ali hotenja,ki izhaja iz prvin ki so same po sebi slabe ali pa iz samo nekaterih očiščenih prvin. Dokler je človek še v takem stanju,se temu v duhovni literaturi pravi veliki imitator
Božji jaz, se ne more doseči iz prvin, ki so same po sebi slabe. Dokler je tako se temu reče egocenter, ki bi pri človeku, na pravi način moral ugasniti.
Teh prvin ni mogoče posvetiti,ali produhoviti ,prav je da umrejo.
Veliko doseže ta egocenter, celo se lahko nekako "produhovi",vendar je iz prvin ki so same po sebi slabe.
Naprimer, človek,izvaja skromnost,izhaja pa iz prvin, ki so same po sebi slabe ali neskromne ali jo popolnoma ovirajo.
No izhajanje iz prvin,ki so same po sebi in po bogu dobre, imenujem čistost srca.
To se seveda odzrcali tudi v razumu.
Kakšna je razlika,med izhajanjem iz prvin ki so same po sebi slabe,od izhajanja iz prvin , ki so po sebi in po bogu dobre.
To kaj je v egocentrični duši samo senčna predstava o nečem, dobrosti pobožnosti, skromnosti,ponižnosti, resničnosti, torej vse to, je v novi duši udejanjeno v pravi popolni kvaliteti.
Tako se srce reši oklepa v katerega je stisnjeno.Oživijo resnične vrline,-skromnost,nesebičnost,milostno prijazna služečnost,ponižnost, odprtost za temeljno resničnost,vztrajanje v temeljni resničnosti,izpovedovanje temeljne resnice in to vse iz dna,ki ga je naredil bog in ga hoče bog,v brezmejni ljubezni.
Tudi je razlika če človek izhaja iz prvin ,egocentrične duše,ko ljudje ,naj bi premagali strah.Toda kako naj bi premagali strah, to je v njih temeljno.Potem zberejo vse moči, da bi premagali strah, in v sebe vtisnejo zelo velik egocentrični pogum. In potem jim pogum zasenči ljubezen ,ali tisto ,kaj imajo od nove duše.
Strah naj bi premagali z resničnim spoznanjem.
To tudi jasno govori Jezusova skušnja v puščavi.
Jezus pri skušnji v puščavi,ni egocentrično premagal strah,ampak je vse res doumel,iz prvin ki so resnično dobre,in odgnal satana.

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: MC dne torek, 9. februar 2010 @ 20:06 CET

1.) Srce je črpalka za kri. (Tudi ljudje z umetnim ali s prašičjim srcem občutijo empatijo in se zaljubljajo)

2.) Vse, kar mislimo, občutimo, zaznavamo je posledica biokemičnih procesov v možganih – enako velja za vse občutke, ki jih sicer pripisujemo srčnosti.

3.) Resničnega spoznanja ni – obstajajo samo različne stopnje empiričnega - naučenega ali izkustvenega znanja.

4.) Če si nekaj »srčno« želimo, še ne pomeni, da je ali da bo resnično. Če nekaj občutimo kot resnično, še ne pomeni, da tudi je resnično. »Lažne« zaznave so tudi evolucijska prednost, ki nam omogoča lažje preživetje.

5.) Ne obstajajo stvari, ki bi bile dobre same po sebi ali še manj dobre po kakem bogu.

6.) Kaj je dobro in kaj je slabo sproti določamo ljudje sami – tudi glede na okoliščine (dobro in slabo je relativno).

7.) Ne obstaja višji smisel, ampak le partikularni smisli, ki jih določa vsak človek zase.

8.) Naše življenje in življenje na sploh nima niti namena.

9.) Obstoj česarkoli nima namena.

10.) Pobožnost, skromnost in ponižnost so v večini primerov le manifestacija šibkih – suženjskih nravi. (Te pa so tudi oblika evolucijske prilagoditve)

11.) Duša in ego sta konstrukta našega uma (Človek je izredno sofisticiran in kompliciran stroj, ki se je razvil skozi biološko evolucijo na podlagi naravnega izbora. In ta stroj je razvil tudi idejo o duši in o egu.)

12.) Zgodba o Jezusu v puščavi je pravljica, tako kot so pravljice večina tistega, kar piše v Bibliji in v ostalih svetih spisih. (Za nameček razkriva človeško podobo boga. Če je bil Jezus res tudi (vsevedni) bog, potem je vedel že vnaprej, kako se bo zgodba končala - torej ga ni moglo biti strah in zatorej tudi ni premagal strahu. Ker je vedel, da je tudi bog oziroma božji sin (troedini del), je torej ŽE IMEL v oblasti vsa kraljestva, zato je tudi bila njegova skušnjava le navidezna - odigran zaradi ljudi. Povedano drugače - človek je lahko res človeški samo ob zavesti svoje minljive končnosti in eksistencialne šibkosti. In samo v takem primeru je moč govoriti o človeškem pogumu, o moči in preseganju. Bogovi, tudi če se spustijo na zemljo, ne zmorejo biti nikoli povsem človeški!)

13.) Satan ne obstaja – je le konstrukt našega (dualno razmišljujočega) uma. Običajno služi le kot teodiceja za ponesrečeno božjo kreaturo.

14.) Vse bogove smo ustvarili ljudje – bolj ali manj po svojih lastnih predstavah. (Vsi božji zakoni so v resnici človeški zakoni.)

15.) Če že obstaja nekaj takega kot je bog, potem ta noče ničesar.

16.) Ljudje uporabljajo besedo bog namesto drugih besed, ki sicer že nekaj pomenijo (kot mašilo), ali pa jo uporabljajo, ne da bi sploh vedeli, kaj pomeni, običajno za vse tisto, kar ne razumejo ali si ne zanjo razložiti.

17.) Beseda bog je za opis stvarnosti odveč.

18.) Tisto, čemur pravijo ljudje resnično spoznanje, je le evforično čustvo, ki ga sprožijo bio-elektro-kemični procesi v naši glavi.

19.) Naši občutki za empatijo, solidarnost, pomoč, odgovornost, prijaznost, itd. izhajajo iz naše filogeneze – človek je moralna žival. »Človek se ima v svoji arogantnosti za veliko delo, vredno božjega posega. Bolj skromno in, tako verjamem, resničnejše je, če upoštevamo živalski izvor človeka.« (Charles Darwin)

20.) Življenje je kljub vsemu lepo in se ga splača živeti, že zato, ker je to edino življenje, ki ga imamo!

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: stojči dne torek, 9. februar 2010 @ 20:39 CET

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne sreda, 10. februar 2010 @ 01:11 CET

Sam ga nisem dojel, kot temačnega, kajti človek res z vsem manipulira, pa tudi z bogom.Tudi nobene jeze ni v tem kar je napisal preprosto dejstva.

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne četrtek, 11. februar 2010 @ 00:57 CET

Sveto pismo je res zaradi človeškega prilagajanja sebi, zmaličeno in je izgubilo svojo izvornost. Mogoče je res, zaradi tega postalo pravljica, ne pa to, kar izpoveduje njegovo ime.
Vendar pridigar, v svetem pismu, dobro opiše vse to, kar si ti navedel.
Pravi :In obrnil sem se da bi pogledal modrost, ter neumnost, in norost, kaj namreč stori človek, ki pride za kraljem. Isto kar so že davno delali.Vse se ponavlja.Ljudje hočejo ostati pri svojem.
In videl sem, da ima modrost pred norostjo isto prednost, kakor svetloba pred temo. Torej zlo in dobro, namišljena človekova svetloba, ki nima z izvorno nobene zveze, v katero izkorišča vse samo za lastne namene, in jo je prilagodil samo za svoje namene, kar povzroči tudi drugo stran zlo.
Modri ima oči v svoji glavi, bedak pa hodi po temi. Vendar sem spoznal, da zadene oba ista usoda. Torej življenje nima namena. Prazna je taka modrost, in nima z izvorno nobene zveze.
Ljudje so sebi prilagojeno postavili kaj je egocentrično in kaj ne.
In tudi življenje ne more imeti nekega počlovečenega namena, to je res in tudi to si napisal..
Ista usoda, kakor bedaka zadene tudi mene, čemu sem torej postal moder.S kakim dobičkom, in sem rekel v svojem srcu, tudi to je nečimrnost.To je spoznanje vsega tega.
In tudi to si napisal.
In dokler je tako, je srce res samo črpalka za kri, in neki čut ljubezni, ki nima z resnično ljubeznijo nobene zveze..

[ Odgovori na to | # ]