Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2003081913371667

Kaj najdemo s pomočjo molitve petek, 7. junij 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: ana Mislim, da nikoli ne bi smeli primerjati svojih težav s težavami drugih. S takšnim tekmovanjem ničesar ne dosežemo. Užaloščena oseba ne pričakuje povabila na olimpijske igre v tekmovanju o trpljenju. Pomagalo bi, če bi si zapomnili naslednje: gorje in srčna bolečina morda na svetu nista porazdeljena enakomerno, sta pa zelo radodarno. Vsak dobi svoj delež. Če bi spoznali resnico, bi težko našli koga, ki bi mu lahko zavidali njegovo življenje. Boga v svojih molitvah ne moremo prositi , naj zaradi nas spremeni naravne zakone, da bi postale usodne okoliščine manj usodne. Noseča mati naj v molitvi ne prosi Boga, da bi bil njen otrok deček, saj je spol otroka že določen. Tudi maturant, ki drži v rokah zaprto pismo o obvestilu vpisa na želeno fakulteto, naj ne bi prosil, da bi bilo sprejet: odločitev se je že zgodila. Vendar pa se lahko zgodi čudež, in smrtno nevarna bolezen se umakne iz bolnikovega telesa. Takrat smo lahko samo hvaležni, ampak nikar ne mislimo, da smo zanj zaslužni mi z našimi molitvami. Pozorni moramo biti na tisto, kar nas je obogatilo, ne le na tisto, kar smo izgubili. Druga vrsta neustreznih molitev so tiste, s katerimi bi lahko komu škodovali. Če naj bi bila molitev, prav tako kot vera, namenjena oplemenitenju duše, potem ne bi smela služiti podlosti, zavisti ali maščevanju. Poznamo zgodbo o dveh knjigarnarjih, ki sta si bila neusmiljena tekmeca. Ves dan sta postajala na pragu vsak svoje knjigarne in skrbno opazovala dogajanje pri sosedu. Če je eden dobil stranko, se je zmagoslavno nasmehnil drugemu. Neko noč se je enemu izmed njiju prikazal angel in mu rekel: »Bog me je poslal, naj ti sporočim, da ti bo dal, karkoli boš hotel, toda vedi, da bo dobil tvoj tekmec z druge strani ceste dvakrat toliko. Bi rad bil bogat? Lahko zelo obogatiš, toda on bo dvakrat bogatejši. Bi rad dolgo živel in bil zdrav? Lahko, toda on bo živel dlje in bo še bolj trdnega zdravja. Lahko postaneš slaven, imaš otroke, na katere boš ponosen, karkoli si poželiš. Toda vedi, da bo on dobil dvakrat toliko.« Moški se je namrščil, trenutek premišljeval in odgovoril: »Prav. Naj oslepim na eno oko.« In končno, Boga ne moremo v molitvi prositi, naj namesto nas stori nekaj, kar smo sposobni sami narediti, zato da bi nam prihranil drobno opravilo. Če ne moremo moliti za nemogoče in nadnaravno, če ne moremo moliti iz občutka maščevanja ali neodgovornosti, niti prositi Boga, naj namesto nas opravi neko delo, za kaj potem sploh še lahko molimo? Kaj nam molitev koristi, kako nam lahko pomaga, kadar smo prizadeti? Molitev nas prevsem poveže z drugimi ljudmi, ki jih mučijo enake skrbi in bolečine. Z ljudmi, ki gojijo enake vrednote in sanje kot mi. Francoz Emile Durkheim je raziskoval na južnomorskih otokih, kakšna je bila molitev prej, preden so jo poklicni duhovniki dokončno oblikovali v molitvenikih. Po njegovem mnenju je bil namen vere na njeni najbolj zgodni stopnji povezati ljudi med sabo. Ne povezati z Bogom, temveč povezati ljudi med sabo, drug z drugim. Verski obredi so ljudi učili, kako naj delijo s svojimi sosedi izkušnje ob rojstvu in izgubi, poroki otrok in smrti staršev. Poznali so obrede za sejanje in žetev, za zimski solsticij in spomladni ekvinokcij. Tako je skupnost lahko delila najbolj vesele in najbolj strašne trenutke življenja med sabo. Nikomur se ni bilo treba samemu spoprijemati z njimi. Pravilna molitev odreši ljudi osame. Vliva jim zaupanje, da niso osamljeni in zapuščeni. Sporoča jim, da so del širše stvarnosti, ki ima večjo globino, več upanja, več poguma in lepšo prihodnost, kot bi jo lahko imel kateri koli posameznik sam. Človek se ne udeležuje verskih obredov in ne moli zato, da bi našel Boga (najde ga lahko tudi drugje), temveč, da bi našel skupnost, ljudi, s katerimi lahko deli tisto, kar mu največ pomeni. Ne moremo moliti, da bi bilo naše življenje brez težav. To se ne bo zgodilo in je najbrž tako tudi prav. Ne moremo prositi Boga, da bi mi in vsi, ki jih imamo radi, postali imuni na bolezni, ker tega on ne more narediti. Ne moremo ga prositi, naj se hudo dogaja samo drugim ljudem. Toda molitev ljudi, ki prosijo za pogum, za moč, da bodo prenesli neznosno, za milost, da bi se spominjali tistega, kar so pustili za seboj, namesto tistega, kar so zgubili, je pogosto uslišana. Ljudje odkrijejo, da so po taki molitvi bolj močni, bolj pogumni, kot so mislili, da so. Nihče nam ni nikdar obljubljal življenja brez bolečin in razočaranj. Največ, kar nam je kdo obljubil, je bilo, da v svoji bolečini ne bomo sami in da bomo lahko črpali moč in pogum, ki ju bomo potrebovali, da bomo preživeli življenjske stiske in nepravičnost, iz vira zunaj sebe. Bog, ki niti ne povzroča niti ne preprečuje nesreč, pomaga ljudem tako, da jih navdihuje, kako naj si pomagajo. Kot je rekel hasidski rabin iz devetnajstega stokletja:«Ljudje so božji jezik.« Bog ne pokaže svojega nasprotovanja raku in prirojenim napakam tako, da bi jih odstranil ali da bi se dogajale samo slabim ljudem (tega ne more), temveč pošlje prijatelje in sosede, da lajšajo breme in zapolnijo praznino. Povzeto po knjigi Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem (Harold S. Kushner) Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog