Če bi lahko,
bi te vsako jutro zbujal s kavico in blagoslovom
in opeval vse počez, ker obstajaš,
prišel bi k tebi vsak večer in ti zapel uspavanko
ter povedal najlepšo pravljico za mirne sanje.

Če bi lahko,
bi bil pozimi plašč zate,
ki bi te ovijal in šepetal tople besede,
pomladi pa bi zate postal dišeči cvet,
poln medu in vonja po lepoti.

Albert Miklavec

Kristalne snežinke
božičnih darov
bogate nocoj
drobne veje
moje duše.

Veselim se
svetle beline
božičnih kosmink
in koprnim
po dopolnitvi časov…

Tiho se spušča na zemske ravni,
v zvezdah srebrnih tvoj tempelj žari,
lepa si v časih svetosti,
lepa vsa, lepa si v svoji skrivnosti, blažena noč!

S polnim prgiščem nam siplješ radost,
v tebi je čudežne sreče sladkost,
mir betlehemski razlivaš,
večnih naklepov skrivnost nam razkrivaš, blažena noč!

Se še spominjaš,
ko sva se spoznala?
Oči so se zasvetile,
telesi zadrhteli,
roke zatresle,
ustnici odprli,
skratka onemela sva!

In tako je vsakič,
ko se srečava,
po dolgih letih
nič drugače, še
dregetava.

Zvečer, ko zaprem oči,
poklekneš k postelji ti.

S prsti božaš mi lase,
roka ti še nižje gre.

Jaz pa kar mižim, mižim,
in močno si želim,
da zares bi tukaj bil
in me stisnil in objel.

Sem rojena neroda,
sem nesposobnež kar se da.

Lačen sem, žejen sem, osamljen sem.
Rad bil bi cool, rad bil bi as.

Občudujem Elvisa, rad bil bi Elvis.
Pamela Anderson je zvezda, rad bi jo poljubil.

Michael Jackson je najuspešnejši belec.
On raztura še po smrti.

Staro leto odhaja,
tako kot ovela roža,
pred nami je rojstvo Novega,
morda lepšega, boljšega.

Kot da bo zacvetela roža,
nas prevzela z upanjem,
nas polnih polnih pričakovanj.
da nas prevzame v dobrem, lepoti.

Vendar njen uveli cvet,
z vsem lepim še živi,
z vsem kar nas je osrečilo,
nas morda tudi.prizadelo.

Nikoli nisem nate pozabil
ljuba moja, krasotica
Bistrica, gorska reka,
osamljena v zimskih kratkih
večerih..dolgih nočeh
vsa objeta v ledu,
le njegovem objemu….
…..začasnemu,
sem te prepustil;

on te je vase zvabil, draga moja,
ko bila si še vsa od moči kipeča,
kot deklica gora…s planine visoke,
odel te je z poljubom zime- mraza,
umiril tvoje poskočne slapove;

Le jaz in ti
sva ob tebi,
ki sediš na skali
s školjko v rokah.
V njej šumi morje ...
In ti zapoješ mi,
gledam te v oči
in takrat se mi zazdi,
da letiš med oblaki.

Kako močno Te ljubim...
Tako tiho, ne vseljivo si pridobila mene,
brez glasnih besed,
brez ,,reklame,, sonca, ki v tebi žari,
preprosto siješ in ljubiš,
ne poučuješ, potrpežljivo čakaš,
da sam dojamem, nežno me vodiš,
ne obsojaš, razumeš, da tudi tukaj je življenje,
ni vse le letenje in umik v svet mavričnih slik.
Pozabila si nase, zato te noben ne zazna,
ker se ne izpostavljaš in ne razglašaš na vsakem koraku: "To sam ja"...
Ljubavi, vsaka tvoja beseda - je življenje,
vsak dotik - pesem ganljive nežne vdanosti.
Tudi, ko Ti je hudo najdeš prijazen nasmeh.
In V mojem življenju Ti si Sonce, ki sije
Kako močno ljubim Te...

Prisluhni petju, ki osvobaja okovja časa,
nesluteno zastira preteklost v pričakovanje novega dne,
solza umiva žalost v pogledu na srečo,
čas neusmiljeno polzi preko skritega hrepenenja.

Luč božanske ljubezni potuje neslišno skozi hrup želja,
preko bobnečih misli prihajajočih očitkov,
biti otrok ljubezni, bitje večne mladosti,
z vdihom nebeškega kraljestva v mladostnem srcu.

Spomini moje preteklosti
kot nevidne dolge lovke
segajo po meni..me
vračajo v kolo nekega časa,
mi stiskajo dušo…..srce;

s sivino tesnobe se družijo,
prihajajočo iz dna temnega
ozadja delujoče podzavesti;

kot udarci biča nevidnega
v globine duše, zelo boleči,
udarjajo v stene čustev..mi
vračajo slike minulega časa;

Spokojen mir v dušo lega,
katera polnosti življenja se zaveda,
ga motri z ljubečimi očmi
in do poslednjega diha se daruje,
da le obvaruje
neomadeževano lepoto
vsega bivajočega,
ki mu je edini smoter ta,
da se napaja in oddaja hkrati iz tega,
kar se je vanj zapisalo neizbrisno
po roki Večnega Kreatorja...

Življenje,
bodi dobrodošlo
v mojem bivanju!
Oživi me!
Vase me potegni,
nikdar več me ne izpusti,
bodi v meni vse dokler se ne izteče najin čas.
Malce upočasni svoj korak,
da te lažje dohitim.
Veš, vsak dan tvoje navzočnosti noro sem vesela.
Vse bom storila, da bi te dostojno odživela…

Pleše pesem poezije,
sladko vince se iz trte vije,
mesto svoje prepozna,
zavest neskončne energije.

Bogá ljubezni iz nje lije,
stranpoti nas obvaruje,
kdor prisluhniti pozna,
srcá prelepe melodije.

Pozdrav ko preko trav in rož gre veter z nežno roko
Mraz ki noče popustiti niti za slovo
in Tvoja dlan ki tam je
da jo vedno najdem
in vame verjameš in Vate jaz...
Zableščijo se za trenutek s snegom prekriti orjaki
Trenutek naslednji...sivina brez mej
In vendar je danes dan čisto poseben
ker od danes bo v dnevu vsakem vsaj malo več sončne luči
in dlan bo bolj srčno objela dlani....

metulj

Gledam vase odprtih oči,
pred menoj vesolje, zvezdne poti,
v lune siju so skriti prehodi,
vizija sanj, ki hrepenenje jih vodi.

Z jutrom rojevam se v toplini,
s prvimi žarki, petjem ptic, tišini,
nevidna teža jemlje slovo,
s sebe slečem začasno telo.

Pogrešam te?

Zakaj le te… ?

Pokličem te?

To pa ne?

Te presenetim s šopkom rož?

Odpeljem na morje v Portorož?

Ne gre?

Ne bom?

Ne zdaj?

Nikoli?

Nekaj me boli?

Srce???

Srce??

Srce?

srce

…

Zatohlo utripam,
se tiho umikam.
Počasi presiham,
zaprta v širino Sveta.

Svobodne ožine,
mi sijejo luči.
Kratke širine,
zaklepajo poti.

Jaz,
v meni mraz,
jaz, ki sem planet
za smeti magnet..
Nosim srce,
zaprto v paket.

Srečen sem zaradi njih,
tistih, ki me imajo radi,
ki se mi zupajo, potožijo,
kadar jim v očeh zaigra srce.

In ko začutim toplo dlan,
njen sproščen nasmeh,
iskrene, igrive oči,
topel, nežen glas.

In zaželi si sonce obiska...čisto tam pri tleh
kjer sneg ni mogel priti
Mraz je-ah-ta mraz
A Sonce pobožaš s srcem vsem nežno
nežno zelenje
in gre potiho,čisto potiho naprej
Išče sončne žarke
ki v nedelji pobožajo nežno
obraz in očke in svetle kodrčke...
Ah-toliko pomeni vsak žarek
smeh v očeh in iskra v laseh...

metulj

Od bele do črne srce jih rojeva,
trenutek vsaki na novo poraja,
odtenke vseh barv brez konca in kraja,
zdaj glasno, zdaj tiho, a vselej prepeva.

Z vrhov in dolin na obličju odméva,
vzpone ter padce vzajemno osvaja,
nemalokrat bistrosti uma nagaja,
iskreno in vestno počutje odseva.

Lojze Krakar

Spet se v našem vrtu
češnja preoblači,
z dežjem se umiva,
z vetrom se krtači,

a pomlad ji takšno
lepo krilo šiva,
da je prav zaresno
hčerka nevoščljiva.