V večeru tihem čisto mirno
luna sije čez poljano širno;
se mi nasmehne prav lepo,
ko skozi veje slikam jo.

In slišim jo, ko šepeta
sem dol, na Zemljo, k nam na tla:
kljub mrazu naj toplina vas objame,
v vas naj topel ogenj vname,
imejte radi se, ljudje,
saj brez ljubezni svet brez barv je!

In jo pogledam, luno, spet:
le brez skrbi, ostal bo pisan svet,
saj ljubim jaz in ljubiš ti,
močno, srčno, do konca dni ...