Rad bi ti podaril,
s travnika
cvetje,
vso dišečo…
…lepo,
kot si
ti,
za tvoj rojstni dan
bi ti poklonil,
vanj vso ljubezen vtkal,
ga s nežno
mislijo nate
prepojil….samo zate,
verjemi draga,
čeprav je zunaj zima,
sem ga samo zate iskal
zato,
da bi vanj ljubezen vlil.

Tiho stojijo,
nemo kričijo,
se več ne krepijo..
v temi mižijo,
kakor da se bojijo,
težko zaspijo.
Kaj si želijo?
Le po čem hrepenijo?
tam so, živijo...
me šepetaje budijo.
Oh, ja!
Moje breze, ječijo.

Ne glej me,
jočem.
Ne sprašuj me,
ti, veš kaj hočem!

Neznosno lahkost sveta,
ostrino lahnega morja.
Otopelost srca.
Sol solza.

Počivajo v zimskem snu,
gozdovi, pšenična polja,
le Mura teče svojo pot,
skozi zimski dan v hladno noč.

Griči tam prekriti so z belino,
zvonik ponosno zre v dolino
kjer ptice igraje preletevajo nebo,
ko gledam jih mi je lepo, toplo.

Postal bom branjevec,
prodajal na tržnici.
Prodajal bom,
Moderno je bio..
Prodajal bom sir,
pardon, sirove luknje.

Lično vabljive zavite,
omame polno, zapeljive.
Skrivnostna poslastica,
za petičneže, rastlinojede,
vsega prenajedenih,
škodovalo jim ne bo.

V pričakovanju,
kdaj bom spet na morju
ležal v senci
na plaži,
vendar ne v Morju
pri Framu,
na našem Jadranu,
da ne bo pomote,
gledam datum na koledarju,
iščem drobtinice
preživetih spominov,
reklame posezonskih popustov.

Sredi snežne,
bele poljane,
težke megle…
…strupenega mraza,
čepi ptič premražen…
…črni vran,
ne čuti več hladu,
mu ogenj ugaša
v temnem očesu.

Skozi nosne poti
sem te posesal,
na dan tisti,
med računalniki…
…med štirimi stenami;
na vsa usta,
in z vso
močjo,
počasi s 'guštom'
sem te vase vlekel,
z očmi lačnimi jedel,
verjemi, takrat v pisarni bi te 'zagvišno' snedel.

Če kdaj odšel boš, vrat za sabo ne zakleni,
odprta pusti, da lahko se zopet vrneš k meni!
Če kdaj odšel boš stran, mosta čez reko ne poruši,
da tvoja misel pripotuje od daleč, k moji duši!
Če kdaj odšel boš, mojo misel nate s sabo vzemi,
z mojo ljubeznijo v hladnih se nočeh odeni!
Z mojim dotikom vsako uro čas poženi,
s spominom name čas do tja, kjer ni ovir, preženi!

Če bi imela Čas, moj dragi,
le zate bi sreče čas vrnila.
Z obraza bi ti gubice in solze sled izmila,
uro nastavila na čas, kjer samo zate ne bi bila.

Če bi imela Moč, moj dragi,
zate bi vse mostove še enkrat zgradila.
Zate bi vsako jutro znova pesem mrtvih ptic vrnila.
Skale in kamenje na poti bi zate pretopila.

Čakala sem vso noč, da prideš.
Tesno k sebi me priviješ,
v temi mojo dlan poiščeš,
dih moj globoko vase vpiješ.

Luna, zvezde so sijale,
noč do jutra pripeljale ...
TI, kot prva zarja vzideš.
Čakala sem vso noč …, da prideš!

Oranžna, rdeča..
Taka, nežna, rumeneča..
polna Sonca na pomlad..
vroča, kakor sveča..
bledo zeleneča,
taka.. mavrično kipeča..
nenavadno dišeča,
vsak ima jo rad.
Sveža, hrepeneča..
v pesmi je doneča,
prav lepo zveneča..
in opoteča, ko se ji zazdi!
Takrat rečeš, da je ni!

Takrat, ko si bila še ti deklič,
z dolgo, po hrbtu spleteno, kitko
in vedno solznimi
očmi,
sem bil jaz fantič
s štrlečimi ušesi
in z, od pipcev…frač,
raztrganimi žepi,
iz tvoje ulice,
kratkohlač
lastnik iz nosa svečk.

V poltemi
te vidim..čutim
tvoj dah,
ko se
smeješ,
takrat, ko mi
ponujaš
lepe zaobljene
boke svoje,
take prave
in zatrjuješ,
da niso baročni,
da so pravzaprav
dedna posledica…
…od mame narave;
pa saj me ne moti,
meni so všeč
takšni kot so,
od začetka do meč…
…preko beder in več,
vsa si lepa,
še posebej
takrat, ko se smeješ,
z njimi pozibavaš…
…'osmico' delaš;

Vzrok vem,
zakaj mi praviš,
da naj pozabim,
ne skrbim za ljudi
iz svoje preteklosti;
da obstaja razlog,
zakaj ne bodo oni
v moji prihodnosti
in da ni nič brez razloga,
še dodajaš;
da v življenju obstaja
spoznanja točka, vem,
in kdo je in koliko pomemben,
ter kdo je komu ali ni potreben,
ja, vse to vem.

Kristalno se je vsipal…
…zablestel
v zarji sonca,
jutranji sneg,
ves bel
in nedolžen
do takrat, ko je stopila
moja noga vanj..
…v breg,
se pod njo vdal,
in snežno hladno zaplesal.

Prsti leve roke
so narahlo…
….iz strasti,
potrebe,
objemali njen vitek vrat,
po vsej z občutkom napeti…žametni dolžini;
desni, z glasbo čustev zaneseni,
so v bližini njene temne špranjice…
….tik nad njo…
….iz globine kitare,
izvabljali ječanja strast,
božajoče stokanje
v koncertu izlitih zmešnjav,
prebiranje strun je bilo naravnost
božansko...
bravo maestro!

Besede ljubezni so čudežne barve.

Modre in bele, roza in lila.

Vse kar v sebi mavrica skriva.

Ko mraz nas napade, hitijo s toploto.

Obrišejo solze z iskreno dobroto.

Pesem ljubezni pozna prav vsak,

vdihujmo ljubezni besede v zrak.

Kot pozibavanje na barki,
Vse se je podiralo, rušilo,
Ljudem je bila pretrgana nit življenja.
Nekaterim je bilo dano, darovano.
Nekaterim le muke pred smrtjo.
Umirali so otroci, mladi, nedolžni .
Nihče ne bo vedel koliko, zakaj.
Na tisoče odpritih oči več ni videlo.
Utihnile so besede, zamrle ustnice,
v mukah je prenehalo bitje srca.

Morda bom poklicni vojak.
Bom strah in trepet sovražnika.
Nasprotnik se me bo bal.
Toda komu bom služil ?
Zakaj bi ubijal, ustrahoval ?
V imenu koga, za koga, zakaj ?
Moje sanje bi bile krvave,
trupla bi me preganjala v snu,
postal bi krvnik, plačanec,
za seboj bi puščal krvavo sled.

Da si bila na razprodaji
med večglavo množico,
si rekla,
ko sem te vprašal,
kako si
in če me pogrešaš;
pred očmi se mi je stemnilo,
prvi trenutek
nisi bila razumljena,
da vse svoje prodajaš,
mi je udarilo v čustva,
mi ohromelo razum,
in da sta bili ti in tvoja
nebeška tišina
na totalni razprodaji.

Kot da bi jokala,
se topi, od nje kaplja...
Iz pod strehe je oživela,
vedno krajša je, nemočna,
spreminja se v nič,
tako kot je nastala,
jo je ustvarila narava,
zima, letni čas,
zdaj pa ji jemlje moč,
spreminja v nič.

Če snežinke bi spregovorile,
kje lebdele so, se spremenile,
postale bele, delček zime,
ko obiščejo nas,so razveselile..

Povedala bi kako so nastale,
oblik prelepih, željene sanje,
kot zvezdice vabljive, vznemirljive,
moč narave, hladne in minljive.