»Kam greš, Gospod?«

»Nisem se še odločil… Sicer je res, da neznansko rad potujem in raziskujem, obenem pa se moram nenehno spraševati, kako vam je kaj všeč svet, ki sem ga za vas ustvaril… Sleherni izmed vas ga doživlja po svoje, jaz pa vas spremljam na vsakem koraku in z vami podoživljam vaše občutke…«

»Kaj pa boš sedaj?«

»Priznati moram, da v tem trenutku tega še sam ne vem…«

»Pa si rad med nami?«

»Seveda! Kako bi vas le mogel pustiti brez učitelja, kako bi pa vi potem sploh kaj vedeli…?«

Ko Bog želi ustvariti hrast, si vzame sto let časa, ko pa želi ustvariti bučo, mu zadostujeta dva meseca.

(James Garfield v Zgodbe s semeni upanja: Kakovost zahteva potrpežljivost. Zbral in uredil Božo Rustja.)

Dan ti je glas –
vir neslutenih moči,
kako ravnati z njim
pa spoznavaš
sproti in postopoma.

Danijela Premzl

Friderich Nietzsche (Wilhelm) (1844-1900)
Friderich Nietzsche je bil nemški filozof, poet in klasični filolog (jezikoslovec), ki je postal eden najbolj provokativnih in vplivnih mislecev devetnajstega stoletja.

Njegovo življenje in delo
Nietzsche je bil rojen 15. oktobra 1844 v mestu Röcken v Prusiji. Njegov oče je bi luteranski duhovnik, umrl pa je, ko je bil Nietzsche star pet let. Od takrat dalje je Nietzsche odraščal v domu skupaj s svojo mamo, babico, dvema tetama in sestro. Študiral je klasično filologijo na univerzah v Bonnu in Leipzigu. Ko je bil star 24 let, je postal profesor klasične filologije na univerzi v Baslu. Imel je veliko zdravstvenih težav (slab vid in številne migrene) zato se je moral predčasno upokojiti leta 1879.

Tako kot je človek za nekoga deževna kapljica,
drugemu pomeni solzo sreče,
za tretjega ne obstaja...
In dokler boš čutil, da te imajo radi,
boš solza sreče....
To se občuti...

Sto informacij ni vredno
toliko kot ena modra misel.
Sto modrih misli ni vredno toliko,
kot tolažba obupanemu človeku.

Ali ni naduto, da človek od drugega človeka pričakuje samo kako mu bo nastavljal še drugo lice, da ga bo udaril še enkrat.

Nikoli se ti ne opraviči, da nisi pričakoval, da boš obličje nastavil dobremu, da bi mu en sam krat namenil kaj dobrega.

Seveda lepota duše, ki ti nekaj dobrega nameni, je nekaj drugega, kot so klofute. Te se licu lažje delijo kot dobro.

Napravimo nekaj,
da nas ne doleti samouničenje zaradi nas...
Da ne krivimo za posledice vremena samo drugih.
Da zagotovimo prihodnost tistim,
ki bodo prišli za nami...

Človek je lahko moralni jaz in ne moralni ti.
*
Tuje razpoke niso vrata za tvoje razpoke.
*
Biti vdan lastni svobodi še ne pomeni biti brezoseben. To ni eno in isto.
*
Nisi Sokrat, da bi zaradi svoje drugačnosti daroval življenje, dovolj je, če se spoznaš.
*
Izpopolni svojo protiutežno funkcijo, če si se znašel na koordinatah na točki, ki te ne usmerja in vodi k sebi temveč k drugemu.

Spis, ki je pred tabo, je namenjen tebi, o duša. Tebi, ki tavaš v tem svetu in iščeš svojo srčno izpolnitev. Tebi, ki tako pogosto prodajaš sebe, da bi prejela tisto, brez česar ni veselja, niti resničnega življenja ... Ali si že našla? Še ne?! In kaj predvidevaš, da moraš še storiti sedaj, da bi končno lahko prejela tako goreče iskano srčno izpolnitev v ljubezni?

Kakšni glasovi se vse dvigajo v tebi? Ali si to res ti? Živi tvoja predstava o ljubezni na pravem temelju? Ali res misliš, da se je za ljubezen potrebno truditi, da bi jo lahko prejela? Obstaja le en izvir življenja, en izvir modrosti in en izvir sreče. Čeprav on nima korenin v tem svetu, ga lahko najdeš le tukaj. Celo več. Ti, o duša, si poklicana k temu, da odkriješ ta zasuti izvir, ga očistiš ter iz njega ponovno piješ vodo življenja.

Majhen deček je bil na smrt žalosten, ko je našel svojo ljubljeno želvo ležečo na hrbtu, brez znakov življenja in negibno poleg ribnika.

Oče se je prizadeval, da bi ga potolažil. “Ne jokaj, sin. Priredili bomo lep pogreb za gospo želvo. Naredili ji bomo majhno krsto, vso obloženo s svilo in ji naročili nagrobnik z vklesanim njenim imenom. Potem bomo vsak dan položili cvetlice na grob in postavili majhno ograjo okrog.”

Deček si je obrisal solze in se navdušil nad tem načrtom. Ko je bilo vse gotovo, se je začel pogrebni sprevod – oče, mati, služkinja in otrok kot glavni žalujoči – in se slovesno pomikal proti ribniku, da bi pobrali truplo. Toda truplo je izginilo.

Prav lepi so bili časi, ko je še živela sreča.
Njeno ime je bilo nekaj prav posebnega ...

Kot princeska je vsak dan spokojno počivala v očetovem naročju ...

Njeno življenje je potekalo v miru in harmoniji, dokler si ni nekega dne, kar iznenada, zaželela spoznati meje svoje veličine. Oče se ji je nasmehnil in dejal:

»Draga moja, ti nimaš nobenih meja, saj si vendar moja hči!«

Princeska pa je vztrajala pri svojem. Na vsak način je hotela vedeti, do kod seže njena veličina. Oče se je zamislil in po premisleku dejal:

V deželi onkraj tančice živi vrtnar, ki zna vzgojiti prav vsako cvetlico, iz katerih cvetov se vijejo vonji prav posebne vrste.

Vse želje, ki jih je človek kdajkoli imel, je izpolnil on, a kljub temu ga človeško oko ni še nikoli videlo. Noč in dan so njegove neutrudne roke skrbele za najlepši kraj na svetu. Mnoge stvari, ki jih je človek kdaj pozabil narediti, je tiho in brez besede opravil on. In vse je bilo v redu ...

Kljub želji, da bi ljudje spoznali mojstra, jim to kljub mnogim naporom še nikoli ni uspelo. Celo več. Bili so mnogi, ki so vrtnarjeve zasluge začeli pripisovati sebi.

(Blog - resnična zgodba)

Ob večerni mračni uri je flirtal z belo Krizantemo. Bil je visok in stasito grajen moški. Ona je bila Krizantema, ki mu je izkazovala le svoje zamrznjeno osrčje in bele korenine. Kakor ledena arabeska na oknu je bila. Začutila je, kako ji njegova dolga roka drsi in sega v nedra. Drgetala je, sklonjena s svojimi belimi lasmi nad ognjiščem. Njega je obdajala žerjavica, gledal jo je s svetlimi očmi kot ptica ujeda. Imel je nenavadno ukrivljen ostri kljun in zakrivljene kremplje.

Žareči čudež ognja v njegovih očeh je predstavljal za slabokrvno Krizantemo nedosegljivo moč. Nekaj lovskega je bilo v njem, ki jo je privlačilo. Še nihče je ni nikoli zalezoval zaradi njene beline. Nihče ni vohal sledi, če ima v koreninah kakšno kapljo krvi. Nastavljal ji je past, saj bi moral izslediti vsaj eno njeno kapljo krvi, a v njej je plavala le vzhajajoča luna.

Jeremija je ljubil zelo veliko žensko. Vsak večer jo je spremljal z dela domov in vsak večer bi jo rad poljubil, toda bil je preveč boječ.

Nekega večera je zbral pogum. " Ali dovoliš, da te poljubim?" Privolila je. Toda Jeremija je bil izredno majhne postave in tako sta se ozirala okrog po nečem, na kar bi se mogel povzpeti. Našla sta zapuščeno kovačnico z nakovalom, ki je Jeremiju omogočilo ravno primerno višino.

Ko sta potem šla naprej približno pol milje, je Jeremija rekel:"Ali bi lahko dobil še en poljub, draga?
"Ne," je rekla ženska. "Dala sem ti enega. To je dovolj za nocoj."
Jeremija je rekel:" Zakaj mi potem nisi preprečila, da vlačim to prekleto nakovalo s seboj ?"

Nekoč sta sedela učitelj in njegov učenec pod velikim drevesom na travnati planjavi. Nenadoma je učenec vprašal učitelja: »Učitelj, zmeden sem, kako naj najdem svojo sorodno dušo? Ali mi lahko pomagaš?«

Učitelj je nekaj trenutkov molčal, nato pa rekel: »To je pravzaprav težko in lahko vprašanje.«
Učenec je razmišljal in ga vprašujoce pogledal.

Učitelj: »Poglej tja, povsod naokoli je polno trave; sprehodi se med njo, a nikoli ne hodi nazaj, pojdi le naravnost naprej. Poskušaj med potjo najti čudovito bilko trave in jo utrgaj, nato jo daj meni. A le eno bilko trave!«

Na meji svetov poteka velik boj.
*
Ne sodi jablane po najmanjšem plodu. Velik plod te nasiti, iz majhnega pa lahko zraste veliko drevo.
*
Veseli se tuje sreče, da ti lastna ne uide.
*
Bakterije , virusi in bolezni se na vse prilagodijo. Razen na človeka dobre volje ne.
*
Bistra glava nesreče odganja.
*
Raj ni odsotnost dela, ampak odsotnost lenobe.
*
Gospod nas ozdravlja. Vedno Je z nami, nikoli nismo sami.

Cesar se je odpravil iz palače na svoj vsakodnevni jutranji sprehod. Ob poti je srečal reveža in ga vprašal: »Kaj si želiš?«

Berač se je nasmehnil in rekel: »Sprašujete tako, kot da bi lahko ustregli moji želji!«

Kralj je bil užaljen. Odgovoril je: »Seveda lahko ustrežem tvoji želji. Kakšna pa je tvoja želja? Le povej mi.«

In revež je odvrnil: »Dvakrat premislite, preden kar koli obljubite.«

Berač ni bil navaden berač, temveč je bil cesarjev mojster iz njegovih prejšnjih življenj. Za to življenje mu je obljubil: »Prišel bom in te v naslednjem življenju poskušal prebuditi. To življenje si zgrešil, a prišel bom znova.« Toda kralj je to popolnoma pozabil – kdo pa se spominja preteklih življenj? In je vztrajal, »Izpolnil ti bom kar koli si boš zaželel. Zelo mogočen cesar sem, kaj pa si lahko takega želiš, da ti ne morem dati?«

Središče vesolja je prav tu, v meni, iskri Boga.
Jaz, v sozvočju z NJIM, premikam planete, razbijam komete, ugašam in prižigam zvezde.

JAZ SEM SMISEL TEBE,
KOT SI TI, ČLOVEK, SMISEL MENE.

Sporočilo 31 iz knjige Pot k zavedanju, Elene Danel
Narisala: Saša Kelc

Stara bogatašinja se odloči oditi na foto safari v Afriko. S seboj vzame svojo zvesto psičko Cuddles za družbo. Nekega dne, ko je psička lovila metulje, je ugotovila, da se je izgubila. Ko se je sprehajala naokoli, je ugotovila, da proti njej drvi leopard z namenom, da jo poje.

Stara psička si misli: "O, ne! Zdaj sem pa v drekcu pekcu". Nato zagleda na tleh ležati kost. Obrne se s hrbtom proti drvečemu leopardu in jo začne grizljati. Tik predno jo je leopard naskočil, je psička glasno izjavila:
"Fant, tole je bil en okusen leopard. Zanima me, če jih je še kaj v bližini?"

Ko je leopard sredi napada to zaslišal, se ustavi in si misli: " Uf! Tole je bilo pa blizu. Psička me je skoraj pospravila."

Ko odstranim pajčolane, ki me prekrivajo,
se tudi jaz za kanček bolj zavem,
da je Božansko vedno tu, z menoj.

NIKOLI NISVA NITI ZA HIP LOČENA.

Sporočilo 30 iz knjige Pot k zavedanju, Elene Danel
Narisala: Saša Kelc