Pred davnimi časi je živela deklica, ki jo je zanimalo mnogo stvari. A najraje od vsega je svoj čas posvečala prelepi sončnici, ki je rasla sredi njenega rožnega vrta. Skrbno jo je negovala in vsak dan veselo opazovala, kako spretno je obračala svoj cvet za soncem ...

Tudi sama je tako poskusila, a ni dolgo zdržala. Prevroče je bilo.

Čutila je, kako topli sončni žarki prehajajo iz sončnice naravnost v njeno srce. Sama ni vedela, kako je to mogoče, toda počutila se je srečno kot nikjer drugje. Dan na dan je zvesto čuvala svoje srce, tam je namreč rasla njena sončnica ...

A nekega dne, kdo ve zakaj in kdo ve od kod, prekrijejo nebo temni oblaki. Ljubka cvetlica se ni več obračala za soncem, saj ga ni več videla in deklica je začela vse redkeje prihajati v svoj rožni vrt. Kmalu je začela tudi pozabljati, kje in zakaj je bila nekoč tako srečna, da je ves svet ležal na njenih dlaneh ...


Čutila je, da ji nekaj manjka, nekaj zelo dragocenega. Iskala je in iskala, spraševala ljudi in preizkušala stvari, a zaman. Ostajala je praznih rok ...

In pride dan, ko so bili oblaki nizko kot še nikoli. Nekje v bližini zasliši tiho stokanje. Pogleda naokoli, a nikogar ne vidi. Nevidna sila jo skrivaj popelje v rožni vrt. In kaj vidi tam ... Saj ne more verjeti! Plevel je postal tako velik, da je prerasel in ovil vse, kar je bilo blizu. Tudi sončnico, ki je jokala v svoji nemoči.

Čeprav je bilo zelo temno, je deklica brž začela s čiščenjem. Kmalu je populila ves plevel in na koncu osvobodila sončnico. Ta pa je dvignila svojo povešeno glavico in od veselja tako zasijala, da so se temni oblaki od samega presenečenja kar razbežali. In posijalo je sonce, svetleje kot kadarkoli prej. Deklica je našla izgubljeno srečo in drobne solze veselja so se ji utrnile po licu.

»Nikoli več te ne bom zapustila,« je tiho dejala svoji sončnici.

In ona ji je tako odgovorila:

»Zrasla sem zate, da ti darujem svetlobo življenja. Sprejmi jo in podarjaj naprej zastonj, kakor si jo tudi sama prejela. Ne pričakuj ničesar zanjo in ostala bo s teboj do konca dni. Spominjaj se ljubezni te luči in nikoli ne pozabi na svoje srce, kajti v njem najdeš vse, kar iščeš ...

Bodi srečna.«

Danilo Ogrinc