Nežno bitje v meni spi,
spi in čisto potihem živi.
raste bitje, išče poti,
da spomladi zacveti.

Mirno kakor roža,
spi, je kot gladka koža,
ki jo nežno roka boža.

Naj le spi, naj le klije,
in čez čas kakor Sonce naj posije.
naj le spi, naj le sanja.
nihče naj ne krati bitju spanja.

Na mladih svet stoji...,
po starih pa umira,
po mladih zaživi...,
po starih zasvetli!

To stara je modrost...,
to večna je resnica,
to nas uči ta svet...,
oznanja pepelnica!

Nevoščljivost, ljubosumnost...,
to podira nam ta svet!
V hudobijo in sovraštvo...,
današnji človek je ujet!

V srcih mladih je praznina...,
starim več ni za živet!
Potrpljenje in zvestoba...,
komaj še preživlja kje!

Danes želim se zahvaliti,
se zahvaliti Prijateljem,
ki so ob meni in v veselju in v žalosti.

Hvala vam!

Hvala za to, da ste pripravljeni me poslušati,
Hvala za to, da mi dajete zagon in vero vase.
Da nikoli ne obsojate, da ste dosegljivi
in po noči in po dnevi.

Danes je pri nas razstava
cele zbirke pedenjslik.
Vrata, stene in oprava -
vse je polno pack in pik.

Pedenjped je po kosilu
kar brez platna in palete,
s prstom, zmočenim v črnilu,
upodobil tri portrete:

Pedenjsrajčka, pedenjhlače,
pedenjčevlji na nogah.
Gromozanski kos pogače
neprenehoma v rokah.

Vsi iz sebe so lasje,
ne prenesejo glavnika,
in kazalec nevede
venomer po nosu stika.

Vzpenjal se junak iz teme noči,
v deželo novo uprte imel oči.
A kaj, ko znanja pravega,
prav malo je imel, in tak na mejo,
dežele nove je prišel.

Tu se ustavi, poln pričakovanj,
a beseda resnice pride zdaj na dan.
Bil si junak, in si rad zmagoval,
le zdaj poglej, kaj si, s svojimi
junaštvi prizadejal.
Mehkobo duše si zapustil ti,
ni druge, kod da vrneš se
v temo noči.

Sprehajal tam sem se,
kjer so pšenična polja,
v vetru nežno valovala so kot morja,
ugledal sem, krasi jih makov cvet,
v vetru rdeč prelep, dehteč.

V gozdu sem prisluhnil petju ptic,
potok žuborel je poln svežine,
se naužil sem se opojnosti miline,
ko postal sem, žolna po deblu udarja,
že odhajam iz gozda, priganja večerna zarja.

Človek jo je ujel.
Dal jo je v zlato kletko,
jo začel hraniti, da mu poje,
polepša dom, vsakdan.

Toda ptica je žgolela drugače,
otožno, kot ujetnica,
neprepoznavno,
žalostno.

Spomini so kot žarek upanja,
nekaj kar žene naprej,
iz preteklosti v sedanjost,
v prihodnost.

Nekatere pokriva navidezna plesen,
takšna, ki odbija, jemlje moči,
neprijetni spomini,
odbijajoči.

Sestavljena iz prašnih delcev,
srkam sok iz korenin,
zadrhtim ob vonju gozda,
na prsih pečat tvojih stopinj.

Z navdušenjem usmerjam pogled vate,
ko skušam objeti ljubezen, ki v tebi tli,
seme ob združitvi kaplje vode,
rojeva čudež, del sebe ti podari.

Preganja me ne čas
ne misel na svet, ki drvi
Tu je vse tako počasi
Šepet prinaša mir
in brez ovir kot reka teče v naročje Tvoje
in znotraj...nora vera
da preživim
...da Ti darujem najlepše iz sebe
...ki si Ti...

Umiram od lakote.
Lakote po življenju.

Bil sem živ a nisem živel,
zaradi bratov, ki želijo več.
Ki želimo vse.

Bil živ za brate,
da bi jedel kruh,
in bil za brate.

Sama v puščavi
iščem izhod.
Nobene oaze,
niti privida.

Sem le misel, ki je vzvalovila v dihu vesolja,
zrak, ki polni pljuča,
voda, ki se pretaka po žilah,
ogenj zaneten s poljubi,
tla rodovitna modrosti.

Vse to v vdihu jutranje svežine.

Za sijaj u oku tvom
da ponovo zablista
i toplinu sunca da grije
te još jače...
Molim da samoća ne
prati te više,
sve tvoje nade
da postanu stvarnost...
Život nek te zagrli jako,
zagrli tako, da istisne sve
boli i slabotno srce ojača,
da opet zavoli...
Ruže nek procvijetaju životnim
putem tvojim,
da duša ne osijeti više,
ni tuge ni boli...

Junij prežarja v svojem nežnem zelenju miren pogled
Med oblaki...neugnan veter lovi najpogumnejše ptice...
proste in svobodne...
Vsak gib in premik-popolna harmonija najdene poti v svet
ki se rojeva
ki si želi živeti...
stotič ponovno
z vso dušo...
Danost trenutkov tke tkanino lepšo od sanj.

Žar se spleta
gradi tako počasi
... kot roža v desni roki
ki Ti jo podarjam ...
majhna čisto bela
iz globin neskončnih duše
ki zadrhti ko Te začuti ...
v čisti sreči ...

In ni pomembno ... milni mehurčki ...
karkoli smo v Tvojiih očeh čudovitih Vsemogočnih ...
Kar vemo da Si
obstaja Ljubezen ...
Brez Tebe nas ni
niti Nje ni ... je ni bilo ...

metulj

Odmaknila sem se na rob vesolja.
Hodim kot po rezilu noža.
Na eni strani globok prepad, stik z drugim vesoljem,
na drugi strani,
v središču - pogled na areno človeškega življenja:
bitke - porazi in zmage,
kdo bo koga,
kdo je najboljši,
kdo je najlepši,
kdo je najmočnejši,
kdo je najpametnejši...
Kralji dvigujejo ali spuščajo palce,
kri teče v potokih,
znana zgodba se nadaljuje
kot perpetum mobile -
človeški domišljavosti ne zmanjka goriva.

Že dolgo te iščem.
Že dolgo te želim.
Od otroštva po tebi hrepenim.
Svojo dušo zaradi tega zelo bremenim.

Ko te kličem v svojem
vsakdanjiku na pomoč,
te večinoma ne doživljam
takorekoč.

So, ki ne vedo, zakaj so trni,
odprtine dovajajo bolečine,
vezi izginjajo v ognju,
igra se igra čas.

Pravo sonce je mehur,
znotraj led in črno,
iščeš si mašila svetla,
pozabljene poljane besed.

Nikamor, niti tu,
bedel zibajoč zmaja,
božal rabljev meč,
čakal, dihal igle.

Pozabljena pesem, na vrhu gora
v spominu iskala je košček neba.
Tam kjer je pot njena neustavljiva,
izvir čiste ljubezni - pesem neusahljiva.
Tam v mavrični hiški bedi srčna vila
tke pravljice sreče iz sončne svile,
kjer mali princ je z vrtnico pel,
z pesmijo nežno cvetlico objel.
In pesem je spomnila modrine nebeške,
se spustila na zemljo v podobi človeški.
Vsak človek - je pesem, melodija neba,
naj v nas prebuja ljubezen srca.

Hodil sem po temni dolini
ničevega vsakdanjika.
Zgražal sem se nad seboj
in nad drugimi.

Prejklinjal sem svojega bližnjega
in samega sebe.
Užival sem v svoji meseni pravičnosti
in instantni duhovnosti.

Smejal sem se šepavim
duhovnim učiteljem in gurujem,
ki še za svojo osnovno egzistenco
ne znajo učinkovito govoričiti.