Vzpenjal se junak iz teme noči,
v deželo novo uprte imel oči.
A kaj, ko znanja pravega,
prav malo je imel, in tak na mejo,
dežele nove je prišel.

Tu se ustavi, poln pričakovanj,
a beseda resnice pride zdaj na dan.
Bil si junak, in si rad zmagoval,
le zdaj poglej, kaj si, s svojimi
junaštvi prizadejal.
Mehkobo duše si zapustil ti,
ni druge, kod da vrneš se
v temo noči.

Ponoven vzpon k deželi novi,
se je zanj začel, toda tokrat bolj mehkobo,
kot junaštvo za popotnico je imel.
A kaj, ko tudi tu,
prav malo znanja, pravega je imel.

Tako kot junaštvo, tudi mehkoba,
dovzetna za napačne je reči, in
zaradi tega, se potem trpi.

Pride na mejo dežele nove,
in beseda resnice se prikaže spet.

Bil si mehak človek, a poglej,
kaj v mehkobi storil si..
Videl si prav malo to je res!
A zdaj utrdi to v sebi kar je prav,
saj v deželo novo, bi se rad podal.

In dežele nove vrata se odpro,
stopi poslanec nje, k njemu in podari
mu zdaj obleko novo to.
In še besede te, mu da, za popotnico..
Obleka nova je in v njej je vse, kar potrebuje
za življenje pravo se.
Nosi jo le tako, kot v ljubeči resnici nje,
zapisano je.

In tako spet nazaj, v temo se noči poda,
ter novi vzpon k deželi novi čaka ga..

Obleka nova res prav tesna je bila,
saj ni dovolila, ne mehkužtva ne junaštva
starega.
A vendar nosil jo je v ljubezni vsej,
zato ljubezni prvotne dih,
mu tesnobe meglo je razčiščeval.
Tako v njem nov prostor je nastal.
In kot tak človek,
k deželi novi se je zdaj podal.

Prišel je dan, ko se ji je približeval.
Zasliši prvič nje napev, prvoten in ljubeč,
presenečen kako ga ta napev pozna,
saj napeva besede segale so mu do srca.

Tako se je glasil ;
Tu ni junakov, ker je vsak junak,
ne preveč, ne premalo,
le toliko,
koliko je potrebno, za življenje pravo.

Pride k meji, dežele nove vrata se odpro,
stopi poslanec nje k njemu,
in vidi, kako nosil je obleko to,
ki mu jo je daroval, zadnjič,
z ljubeznijo, potem ga ljubeče prime za roko,
zdaj vstopi v deželo novo, saj prišel je
pravi čas za to...