Sprehajal tam sem se,
kjer so pšenična polja,
v vetru nežno valovala so kot morja,
ugledal sem, krasi jih makov cvet,
v vetru rdeč prelep, dehteč.
V gozdu sem prisluhnil petju ptic,
potok žuborel je poln svežine,
se naužil sem se opojnosti miline,
ko postal sem, žolna po deblu udarja,
že odhajam iz gozda, priganja večerna zarja.
Kresnice na jasi v mrak so poletele,
pesmi murnov v noči zazvenele,
so zadišale trate sveže pokošene,
se dan srivnostno prevesil je v noč,
mi zvezde, luna svetijo na pot.
Sprehajal tam sem se,
