Majhen plamen osvetljuje

vsak kotiček mi srca.

Nič prikriti se ne da

njegovemu vsevednemu pogledu.

To ni preteč pogled neprizanesljivega sodnika –

milina zre iz teh oči, tolažba, razumevanje.

Ta plamen prebudi vse moje najboljše strani,

zaradi njega moje bitje dobesedno zažari.

V tišini jutro se prebuja,
telesu duša zažari,
dvigne ga v višave,
ko sonce v dan se poglobi.

Vsak žarek,
ki se te dotakne,
nasmeh na lica ti privabi,
sreče svoje ne pozabi,
da Eno si.

Janko

Ko se leto obrne,
želim vse lepo,
zdravja obilo,
življenje dolgo.

Naj sreča vas spremlja,
zadovoljstvo in smeh,
povsod in vselej
na vaših poteh.

Presedajo čestitke, mi vse fraze,
ušesa sprejemajo jih že iz navade,
ki zaželimo si jih v dnevih teh,
včasih silijo že kar na smeh.

Naj tokrat spremenim,
drugače vsem vam zaželim,
da bolezen vas bi zgrešila,
dobre volje, smeha podarila.

Na skrajni točki vesolja
umira planet,
le kovinsko sivo nebo
je razpeto do raja.
Bogovi gledajo stran.
Bogovi morajo gledati stran.

Mraz je,
le pod toplo oranžno odejo
poletje gori.
V zraku lebdi
omamni vonj matere zemlje.

Mehka belina
neslišno diha
pleše v soju luči
mežika, drhti
mesto spi.

Za jutri
z objemom hotenj
v zametu iluzij
skrivam med špranje
velike košare
prevelikih želja.

Snežink na stotero zastira mi pogled,
a na licih v srcu mojem je nasmeh,
popoldan je, k noči se nagiba,
ko sneg mi hrib in dol prekriva.

Le padajte, Božični čas prihaja,
dan prekratek, sonce že zahaja,
za oblaki skrilo se, le hladen piš,
z gozdov prihaja, veje okoli hiš.

Božič v svoji skrivnosti
ziblje v daljne dni
sanje
zanje v dolgi je noči
otroček prijokal na svet
to oznanilo življenja
revnim za lačna jim
usta
prinesel svoj košček
kruha
ob rojstvu že s sabo
na svet.

Srce drago moje,
vate želim
zapisovati
najprej in
predvsem
ljubeča
čustva,
plemenita
hotenja.

Drago mi srce,
želim te popeljati
k tistemu izviru,
ki nenehno
obnavlja moči,
ki resnično
zdravi in krepi,
ki zmore
prebuditi
tvoje
najboljše
plati.

Veš kmalu bi se mogla srečati,
si stisniti dlan, pogledati v oči,
preživeti prijetno druženje.
Žal me ne bo me,
sneg je tisti krivec,
ples snežink, zimska noč.

Oprosti prosim,
saj bom s teboj v mislih,
enako kot skozi vse leto.
Namesto hladnih snežink,
sprejmi prisrčen topel pozdrav,
da bi te objel občutek topline.

Želim si samo malo več topline
v vsakodnevnem odnosu do mene…
ostalih navadnih smrtnikov, ki so z mano
na istem vozu,
drvečem v prepad…'maloro';

več prijaznih besed si želim,
vsaj malo več obzirnosti, če se že grejo,
čeprav vem, da je vse skupaj stoletja nateg,
mene in ostalih navadnih smrtnikov, vsepovprek;

Nikoli tvoj,
nikoli svoj,
le njen,
tako zelo.

Ne vidim te,
me vidiš ne,
le njen,
do zvezd trdno.

Rad bi s teboj
in ti z menoj,
le njen
a nikdar več z njo.

Vpletel sem vate svoj mali svet,
vpletel sem vate svet božjega stvarstva,
vpletel sem vate svoje neizpete pesmi,
svoje veselje in notranja spoznanja,
neizjokane bolečine in zavrnjene ljubezni.
Zdaj si pred menoj kakor oder
za ples hrepenenja in radovanja,
s štirimi plešočimi nevestami, čakajočimi na ženina,
s štirimi vetrovi, ki v krogu molijo Stvarnika.
Si kakor prva igrača nad zibelko
ali kot hleb kruha, ki diši po materini ljubezni.
Prepoznavam te kot razkuštrano glavo otroka,
polno sanj in domišljije za prihodnost,
primeren si za venček na nevestino glavo
ali pa za ženinov veliki prstan zvestobe.
Zdiš se kakor zemlja, razcefrana od groženj in bomb,
ali pa kot vesolje z nevidnimi prebivalci.
Si kot srce, ki črpa večnost v čas,
včasih kot oko, ki gleda v neskončnost,
in kot rožni venec, ki niza skrivnosti.

Potujem tja
med zasnežene gazi
otroških dni.

Mraz grize kosti
male stopice nožic
prezeblih lic in ročic.

Toplo mleko diši
plezam v naročje peči
s pravljico na blazini noči.

Milena

Objemi me nežno
lahko tudi strastno
dotakni narahlo
pobožaj grobo.

Otopela so čustva
v letih samote
izjokane solze
usahel izvir.

Začutila sem tebe-
kakor si;
ne kot poznaš se ti
in želiš,
da te vidimo mi.

Spoznala sem tebe-
tvojo bit;
veže naju tanka, zlata nit,
a resnična
bolj kot sad zrelih žit.

Rad bi bil iskren, kajti ljudje mi zaupajo;
rad bi bil pošten, ker so ljudje, ki me imajo radi;
rad bi bil močan, ker je veliko trpljenja;
rad bi bil pogumen, ker si moraš včasih drzniti.
Rad bi bil prijatelj vsem – sovražnikom in tistim,
ki nimajo prijateljev;
rad bi dajal in pozabil na darila;
rad bi bil ponižen, ker poznam svoje slabosti;
rad bi gledal navzgor – se smejal – ljubil –
in se dvignil.

Howard Arnold Walter

Danijela Premzl

Po tihem parku,
premočen z mesečino,
sprehajam senco.

V 4. dimenziji, onkraj uma,
sredi območja popolnega miru čepi.
Nemo navzoč, obsijan le s tiho, belo lučjo,
te skrit izza črne meglene zavese,
stkane iz puhastih čustev,
večno opazuje.

V roke vzemi škarje modrosti,
jih nabrusi brez razmišljanja
in zareži v tisto debelo zaveso!

Še danes jo vidim,
čeprav je že mnogo let.
Odrasla je, pozabila,
v očeh pa še vedno tisti pogled.
Bila mi je sestra po srcu,
a tega je že nekaj let.
Odšla je prekmalu.

Še danes jo vidim,
deklico drobno,
prestrašeno, samo,
kako joka
v temnem kotu podstrešja.
Tja se je skrila,
da bi se izognila
grdim pogledom,
trdim besedam
svoje matere.

Kot vsako leto do Božiča,
je čas odpuščanj, spreobrnitve,
ko si pogledamo v dušo,
sklenemo postati drugačni...

Ob prižiganju svečke,
morda ob molitvi v cerkvi,
želimo odpustiti, se spraviti,
pozabiti na stare prepire, zamere.

Toda za to sta potrebna dva,
prizadet in tisti ki je prizadel...
da se spremeni v sočloveka,
postane spet spoštovan.

Vse te zvezde,
Luna ki ta trenutek sveti,
Nič ne povejo,
En sam nasmeh,
Me potiho ubije,
Istočasno prerodi,
Kot grenak poljub,
Poln pričakovanj,
Obljub,
Vsak njen dotik.