Sledil sem glas tvoj…svoj v sebi, tja v gorsko vas,
me vodila sta v pol temo, sneg in mraz,
tja med hribe Pohorske visoke, že z mrakom odete,
med ljudi dobrih src, Zreč, Skomarja, tja med ljudske poete.
Na steni hiše Jureta Vodovnika je rahlo bitje stare ure
odjahalo od mene v literarnih valovih,
se tesno objemalo s pesmijo mož…fantov pohorskih,
a med vsemi srci slišal sem le tvojega srca bitje.
Me stara krušna peč grela je v hrbet
in od besed tvojih…tvoje pesmi sem bil v srce, še v dušo, zadet
in od pesmice tvoje, o materi, so se mi pritihotapile solze v oči,
ne da bi hotel, moral sem, saj sem ''not padel'',
me čas je ob vsem, kar je nekoč bilo, prevzel,
moje so bile samo močno rosne…drugi so tiho v sebi jokali.

Često nađem majku,
kako sijedi sama
u mislima svojim,
predano moli…

A kad' čuje dolazak moj,
podigne sićušni obraz svoj,
okreće mi svoje anđeosko lice
al' iz svoje ruke, ne pušta krunice…

Srebrenkasta joj kosa
čarobnim sijajem sijaji
a oči joj blistaju
ko' kristali mali…

Prikradel se je v moje sanje,
starec z gubami na licu,
po kateri so polzele solze.
V hladni noči je taval ob strmini.
Spodaj nižje ga je čakala zakrita ženska.

Hotel mi je podati roko...
Prestrašenega me je spreletel srhljiv strah.
Prebudil sem se, popil skodelico mleka,
ter ponovno legel k počitku.

Toda ponovno je prišel v sanje.
Le vrata bi rad videl, moja so...
Čuvaj jih kot njo, imej jo rad...
Odpri ji srce, jaz ga nisem znal.

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz je bil kot sonce,
njen nasmešek in stisk rok,
pozdrav, objem iz srca...

Toda zdaj je odšla,
v slovo ponujala prijateljstvo.
Le besedo bi morala izreči,
spoznati, da se čutim ponižanega.

Z menoj bo stala v mislih,
spominjal se bom lepih,
iz srca odprtih trenutkov,
ob bolečini, ki me razjeda.

Lepota narave prežema me vsa,
saj tu so področja, kjer jaz sem doma.
Kamor seže prostrano nebo,
tukaj je raj za človeško oko.

Čutiti s človekom lepota je vsa,
rajska so vrata in je lepota doma.
Ko prehodiš veliko poti svojih razvad,
sreča te čaka, postaneš spet mlad.

Rad bi te
še enkrat videl,
da prepoznal bi
tvoj obraz,
vedela ti ne bi,
da tisto,
to sem jaz.

A nama,
se ne križajo poti,
nisem tam,
tu te ni,
misel zmedena,
le ta potuje,
ne ve od koga,
ne čuti kam,
še raziskuje.

Smelo me objemaš
nežno vračam ti dotike
topiš v meni ledenike
odpira se mi magistrala
snemam plašnice z oči
za čas, ki mi ga daješ ti.

Majhen plamen osvetljuje

vsak kotiček mi srca.

Nič prikriti se ne da

njegovemu vsevednemu pogledu.

To ni preteč pogled neprizanesljivega sodnika –

milina zre iz teh oči, tolažba, razumevanje.

Ta plamen prebudi vse moje najboljše strani,

zaradi njega moje bitje dobesedno zažari.

V tišini jutro se prebuja,
telesu duša zažari,
dvigne ga v višave,
ko sonce v dan se poglobi.

Vsak žarek,
ki se te dotakne,
nasmeh na lica ti privabi,
sreče svoje ne pozabi,
da Eno si.

Janko

Ko se leto obrne,
želim vse lepo,
zdravja obilo,
življenje dolgo.

Naj sreča vas spremlja,
zadovoljstvo in smeh,
povsod in vselej
na vaših poteh.

Presedajo čestitke, mi vse fraze,
ušesa sprejemajo jih že iz navade,
ki zaželimo si jih v dnevih teh,
včasih silijo že kar na smeh.

Naj tokrat spremenim,
drugače vsem vam zaželim,
da bolezen vas bi zgrešila,
dobre volje, smeha podarila.

Na skrajni točki vesolja
umira planet,
le kovinsko sivo nebo
je razpeto do raja.
Bogovi gledajo stran.
Bogovi morajo gledati stran.

Mraz je,
le pod toplo oranžno odejo
poletje gori.
V zraku lebdi
omamni vonj matere zemlje.

Mehka belina
neslišno diha
pleše v soju luči
mežika, drhti
mesto spi.

Za jutri
z objemom hotenj
v zametu iluzij
skrivam med špranje
velike košare
prevelikih želja.

Snežink na stotero zastira mi pogled,
a na licih v srcu mojem je nasmeh,
popoldan je, k noči se nagiba,
ko sneg mi hrib in dol prekriva.

Le padajte, Božični čas prihaja,
dan prekratek, sonce že zahaja,
za oblaki skrilo se, le hladen piš,
z gozdov prihaja, veje okoli hiš.

Božič v svoji skrivnosti
ziblje v daljne dni
sanje
zanje v dolgi je noči
otroček prijokal na svet
to oznanilo življenja
revnim za lačna jim
usta
prinesel svoj košček
kruha
ob rojstvu že s sabo
na svet.

Srce drago moje,
vate želim
zapisovati
najprej in
predvsem
ljubeča
čustva,
plemenita
hotenja.

Drago mi srce,
želim te popeljati
k tistemu izviru,
ki nenehno
obnavlja moči,
ki resnično
zdravi in krepi,
ki zmore
prebuditi
tvoje
najboljše
plati.

Veš kmalu bi se mogla srečati,
si stisniti dlan, pogledati v oči,
preživeti prijetno druženje.
Žal me ne bo me,
sneg je tisti krivec,
ples snežink, zimska noč.

Oprosti prosim,
saj bom s teboj v mislih,
enako kot skozi vse leto.
Namesto hladnih snežink,
sprejmi prisrčen topel pozdrav,
da bi te objel občutek topline.

Želim si samo malo več topline
v vsakodnevnem odnosu do mene…
ostalih navadnih smrtnikov, ki so z mano
na istem vozu,
drvečem v prepad…'maloro';

več prijaznih besed si želim,
vsaj malo več obzirnosti, če se že grejo,
čeprav vem, da je vse skupaj stoletja nateg,
mene in ostalih navadnih smrtnikov, vsepovprek;

Nikoli tvoj,
nikoli svoj,
le njen,
tako zelo.

Ne vidim te,
me vidiš ne,
le njen,
do zvezd trdno.

Rad bi s teboj
in ti z menoj,
le njen
a nikdar več z njo.

Vpletel sem vate svoj mali svet,
vpletel sem vate svet božjega stvarstva,
vpletel sem vate svoje neizpete pesmi,
svoje veselje in notranja spoznanja,
neizjokane bolečine in zavrnjene ljubezni.
Zdaj si pred menoj kakor oder
za ples hrepenenja in radovanja,
s štirimi plešočimi nevestami, čakajočimi na ženina,
s štirimi vetrovi, ki v krogu molijo Stvarnika.
Si kakor prva igrača nad zibelko
ali kot hleb kruha, ki diši po materini ljubezni.
Prepoznavam te kot razkuštrano glavo otroka,
polno sanj in domišljije za prihodnost,
primeren si za venček na nevestino glavo
ali pa za ženinov veliki prstan zvestobe.
Zdiš se kakor zemlja, razcefrana od groženj in bomb,
ali pa kot vesolje z nevidnimi prebivalci.
Si kot srce, ki črpa večnost v čas,
včasih kot oko, ki gleda v neskončnost,
in kot rožni venec, ki niza skrivnosti.

Potujem tja
med zasnežene gazi
otroških dni.

Mraz grize kosti
male stopice nožic
prezeblih lic in ročic.

Toplo mleko diši
plezam v naročje peči
s pravljico na blazini noči.

Milena

Objemi me nežno
lahko tudi strastno
dotakni narahlo
pobožaj grobo.

Otopela so čustva
v letih samote
izjokane solze
usahel izvir.

Začutila sem tebe-
kakor si;
ne kot poznaš se ti
in želiš,
da te vidimo mi.

Spoznala sem tebe-
tvojo bit;
veže naju tanka, zlata nit,
a resnična
bolj kot sad zrelih žit.