Snežink na stotero zastira mi pogled,
a na licih v srcu mojem je nasmeh,
popoldan je, k noči se nagiba,
ko sneg mi hrib in dol prekriva.

Le padajte, Božični čas prihaja,
dan prekratek, sonce že zahaja,
za oblaki skrilo se, le hladen piš,
z gozdov prihaja, veje okoli hiš.

Zapadel spet svež je sneg,
sopotnika mraz sta in led,
a nekarim hlad poln je srca,
žal brez ljubezni ob Božiču zazna.

Naj tem ogreje ledeno srce,
odpira oči, preplavi z toplino,
objame v ljubezni, prežene sivino,
skoz vse leto, z Božično milino.