Ne rodiš se zato, da bi na koncu umrl,
temveč zato, ker utegneš večno živeti.

Claude Steiner, Zgodba o toplih objemčkih (Warm Fuzzies)

Nekoč, pred davnimi časi, sta živela dva srečna človeka, Tim in Maggie, z dvema otrokoma, Johnom in Lucy. Da razumemo kako srečni so bili, moramo najprej vedeti, kako je bilo nekoč.

Nekoč, v teh srečnih časih, je vsak ob rojstvu dobil majhno vrečko toplih, puhastih, plišastih Objemčkov. In kadarkoli je oseba segla v vrečko, je lahko ven potegnila ta topel Objemček. Objemčki so bili zelo iskani, saj se je vsakdo ob njih počutil zelo dobro, prijetno in toplo.

Kako deluje naš razum je merilo,
do kam se naše zavedanje je v ljubečo Bit potopilo.

Tako kot naša zavest občuti ljubečo energijo,
tako razum vidi snovno iluzijo.

Če zavest pluje po razuma površini,
ne objame jo ljubeča Bit, ki je v globini.

Če želimo Bit doseči z razumsko disciplino,
za kratek čas morje umirimo, vendar nismo zapustili površino.

Miren zaliv naši zavesti je kot mamilo,
vendar nas življenje v razburkano morje bo vrnilo.

Ko nastopi evolucija s svojo silo,
bo našo ladjo prevrnilo.

Razum ostane kot lupina na površini,
zavest potone v objem globini.

Tokratni izbor se navezuje na ljubezen, ki je temelj in vodilo vsakega iskrenega filozofskega iskanja. Ljubezen je kot skrivnostna nit, ki nas povezuje z modrostjo – je čudovita mavrica, razpeta med nebom in zemljo.

Iskanje modrosti je tesno povezano z delovanjem, pri katerem mora biti motiv prav tako ljubezen. Vsakdo ima možnost, da v naš ne ravno rožnati svet vnese malo lepote in da morda obriše kakšno solzico. Vsakdo ima možnost, da nekaj naredi – ne glede na okoliščine.

Egocentrična čutna ljubezen je sama po sebi nemirna, kajti zmeraj hoče nekaj imeti.
To kar povzdigne, kot lepo v vrtoglave višine, hoče častiti in zadržati. Naredi stvari za več vredne, in drugačne kot v resnici so. Ko se zadržuje v svojih ˝˝nebesih˝˝, ne vidi da mendra in ponižuje vse ostalo.

Torej čutna ljubezen, je na drugi strani popolnoma brezčutna. Čutnost in brezčutnost je njeno pravo lice, ki ga skriva.
In v resnici uničuje tudi tisto, kar povzdiguje, ker to kar povzdiguje, dela za večvredno, ne pa to kar v resnici je, in ko vidi, da ne more doseči svojega sebičnega cilja, to kaj je prej povzdignila, hoče in če more poniža, v manj kot to, kar v resnici je, in brezčutno žrtvuje za svojo sebičnost.

Življenje je kot knjiga.
Prva stran je rojstvo,
zadnja stran smrt.
Vmesne strani
predstavljajo tvoja dela.
Potrudi se, da bodo ta dela
dokončana in lepa.
Da boš lahko pustil(a) za sabo
sporočilo:
Bil(a) sem tukaj.

Dnevnik Manice Hauptman, zaposlene na Delegaciji Evropske unije v Pakistanu

Islamabad, 2010

16. januar – Redukcija
Sredi noči prispem v Islamabad. Mesto, ki bo naslednja leta moj dom. V hiši, kamor so me začasno nastanili, je tema. Generator ne dela. Redni izpad elektrike, petkrat na dan. Počutim se kot v stari Jugoslaviji. Zunaj je nič stopinj in v hiši le plinski grelci. Po nekaj minutah soba smrdi po plinu. Izklopim grelce in si potegnem odejo čez glavo.

13. april – Nova hiša
Ob petih zjutraj me zbudi mujezin. Prva mala mošeja je petdeset metrov od nove hiše, hiše z velikim vrtom, gugalnico ter ogromno teraso. Spominja me na Toskano. Kar požira sonce in je zato vedno topla, z velikimi okni in stilnimi oboki.

Poglejmo zvezdico na nebu,
kako gre vse po vrstnem redu.

Vidiš njeno rojstvo, vidiš njeno rast,
njena izpolnitev nebeški je okras.

Ko v njenem izrazu največja je moč,
občutek imamo da kliče pomoč.

Le za hip najlepša je kraljica,
potem pepel njena je resnica.

Iz pepela in Božje volje,
ustvari novo se vesolje.

Naš Bog neskončno je vesel
ko iz našega ega nastaja pepel.

Da časa ni, razum razumeti zmore,
vendar ga kljub temu izločiti ne more.

Razum pač tako deluje,
da tisto nazaj in naprej ga opredeljuje.

Če izločiti želimo časovno iluzijo,
se mora Zavedanje premakniti v višjo dimenzijo.

Časa razumu se ne da ukrasti,
dokler ego je na oblasti.

Javno razkazovanje ljubezni in čustev še ne pomeni prave ljubezni, lahko pa poteši trenutne biološke potrebe...

Zdravo draga, lepo te je videti, še vedno si tako ljubka, kot si bila.

Kako je tvoja nova ljubezen, si srečna? Upam, da si dobro. Samo, da vem, ker mi to veliko pomeni.

Kaj si rekla, draga?

Kako sem jaz? Recimo da dobro, le da ne morem spati in jočem vso noč do zore.
Kar želim povedati, je, da te ljubim in pogrešam in da mi je zelo žal, če sem ti storil kaj žalega.

Ko Kmet doseže drugo stran črno belih polj,
se v Damo spremeni,
ženski pol v njem postane Plemenit.

Slabiča biča sla.

Najrevnejši človek je tisti,
čigar edino bogastvo je denar.

Tokrat si lahko preberete nekaj navedkov, ki se nanašajo na učenje. Pot učenca ni lahka, saj je polna preizkušenj, zato ob sebi potrebuje učitelja, ki ga usmerja, čeprav se mora čez preizkušnje prebiti sam. Učitelj mu pot »samo pokaže«, da mu zemljevid, toda pot mora učenec prehoditi sam.

Vsakdo od nas je učenec – učenec življenja, ki nas uči tako, da pred nas postavlja naloge, težave. Od nas je odvisno, ali se bomo umaknili ali pa se s težavami soočili in tako notranje zrasli. Toda kaj pomeni soočanje s težavami?

Moji so vsi letni časi…vsak posebej je moj, na nek način, na kakšen, vemo…nosimo ga globoko v srcih, samo jaz in oni z mano. Vsak zase imamo svoje skrivnosti, ki pa jih poznamo samo mi - oni in jaz.

Vendarle, čas zime je nekaj, kar ga dela posebnega, dela ga tako skrivnostnega…tako enkratnega….globoko duhovnega.

To je tisti čas, ko se na stežaj odpirajo vrata v svet duha in se naredi prostor za živo svetlobo, v katero je odeto notranje kraljestvo. Vidimo jo lahko samo s srcem, dušo, ne z očmi. Obstaja pa en pogoj in ta je, da ne spimo, ko hodimo, da poslušamo naravo okoli sebe….da živimo za njo.

Popolna ljubezen prežene strah.
Če strah obstaja,
ni popolne ljubezni.

Toda:

Obstaja samo popolna ljubezen.
Če je prisoten strah,
povzroči stanje, ki ne obstaja.

Tečaj čudežev

Spodnji odlomek je del starodavnega tibetanskega svetega besedila z naslovom Knjiga zlatih pravil. Slednja vsebuje temeljna učenja vzhodne filozofije in mistike, ni pa znano ne kdo jo je napisal ne kdaj je nastala.

Na zahod jo je v XIX. stol. prinesla izjemna filozofinja, znanstvenica, pisateljica in teozofinja Helena Petrovna Blavatsky. V knjižico z naslovom Glas tišine je zbrala tiste dele, za katere je menila, da bodo za zahodnega bralca razumljivi in uporabni.

Pohlepen duh, te sili v posedovanje nečesa, češ to moram imeti, to lahko imam, in seveda te sili k poželjivosti.

Če tu ne uspe, te sili k kulturi osebnosti, k odrekanju, v tebi pa vzdržuje poželjivost, in potem te s to kulturo osebnosti tako muči, da se znova vdaš poželjivosti.

Tu te najraje spravi v takšno poželjivost, da je potem potrebna kultivacija osebnosti, ter tako drži reveža v kroženju le tega, kajti njegov namen je, da človek ne bi spoznal in živel iz izvorne biti.

Bil sem angel in hudič,
a postati sem želel Človek.
Najprej sem se znebil hudiča
in ostal je samo angel.
Nekega dne sem ugotovil,
da je bil vrstni red slabo izbran.
Lažje je hudiča poriniti v pekel,
kot angelu pristriči peruti.

Izak

Postopoma zmanjšujte svoje želje.
Z množenjem želja se večajo tudi navezanosti,
kar človeka vedno bolj zasužnjuje.
Te vezi povzročajo trpljenje človeka, na različne načine.

Od kod izvira navezanost?
Ustvarjajo jo vaše želje.

Vaše skrbi so vaša navezanost..
Zmanjšujte svoje želje
in uživali boste mir.
Z nobeno nevarnostjo
se vam ne bo treba več soočiti.
Mirni boste.

MANJ PRTLJAGE – VEČ UDOBJA.

Satja Say Baba

... Drobno dete,
v ljubezni spočeto,
v bolečinah rojeno!
Mati!
Kako zelo te je ljubila,
ob tebi nase pozabila,
da bi na stara leta,
od skrbi za tebe izžeta,
se lahko na tvojo ramo naslonila!

...in če bi čez dobro uro kdo skrivaj pogledal v Brinarjevo izbo, bi se mu nudil neskončno žalosten prizor. Tona je vsa sključena ždela za mizo, telo pa ji je stresal jok. Debele solze so ji polzele po zgubanih licih in kapljale na zgarane dlani.