Dnevnik Manice Hauptman, zaposlene na Delegaciji Evropske unije v Pakistanu

Islamabad, 2010

16. januar – Redukcija
Sredi noči prispem v Islamabad. Mesto, ki bo naslednja leta moj dom. V hiši, kamor so me začasno nastanili, je tema. Generator ne dela. Redni izpad elektrike, petkrat na dan. Počutim se kot v stari Jugoslaviji. Zunaj je nič stopinj in v hiši le plinski grelci. Po nekaj minutah soba smrdi po plinu. Izklopim grelce in si potegnem odejo čez glavo.

13. april – Nova hiša
Ob petih zjutraj me zbudi mujezin. Prva mala mošeja je petdeset metrov od nove hiše, hiše z velikim vrtom, gugalnico ter ogromno teraso. Spominja me na Toskano. Kar požira sonce in je zato vedno topla, z velikimi okni in stilnimi oboki.

Čez teden dni pridejo delavci, ki bodo povišali zid, napeljali bodečo žico in na vsa okna pritrdili rešetke. Pred hišo stoji oborožen stražar in spalnica ima neprebojna vrata. Jaz pa se v svoji hiši in soseski počutim tako varno, da ponavadi pozabim zakleniti vhodna vrata.

12. maj – Honda 125 cc
Prijatelj me odpelje na tržnico kupit mini motor. Je izven diplomatskega predela Islamabada. Kar nameravam storiti danes, je mala revolucija. V Pakistanu je bilo do pred letom in pol ženskam prepovedano voziti mopede in motorje. Čeprav je to sedaj po zakonu dovoljeno, lokalne ženske niti v sanjah ne gredo same na motor. Sedijo za moškim in še to zgolj postrani.

Za žensko se namreč ne spodobi, da ima noge narazen, ne glede na namen. Ko denar zamenja lastnika, se prvič v življenju usedem na motor ter se s težavo prebijem skozi gost promet tržnice in kasneje avtoceste. Čim prej se moram navaditi na čudne poglede, pripombe in opazke, ki me bodo spremljali naslednje mesece.

8. avgust – Rupi
Sredi monsunskega poletja naju s fantom v hribih za Islamabadom na ovinku sredi ceste najde Rupi. Mala pakistanska pocestna mešanka. Otroci so jo zbrcali na stran in zanjo zahtevali 200 rupij (1,7 evra). Psi so tukaj haram – nečisti – in zato nezaželeni. Premočeno Rupi odpeljeva k veterinarju, da jo oddava. Po nekaj minutah in par injekcijah se s prekrižanimi načrti in pasjim potnim listom v rokah odpeljemo domov.

24. september – Eksplozija
Danes je eksplodirala najina hiša. Zagotovo ste pomislili na bombe in talibane. Narobe. Hiša je eksplodirala zaradi velike luknje v plinski cevi. Naključje je hotelo, da je bila na skoraj istem mestu kot plinska luknja tudi velika luknja v cevi za kanalizacijo. Tako je že tedne in tedne plin počasi uhajal iz plinske cevi skozi kanalizacijo v vse kopalnice ter kuhinjo. Prva iskra, ki jo je v tem letu zanetil grelec za vodo, je tako v sekundi pripotovala do prve kopalnice in BUM!

9. oktober – Proti meji
Na poti v Pešavar, mesto nesrečnega slovesa talibanov in večnih konfliktov med samooklicanimi bojevniki plemenskih območij ter pakistansko vojsko. Še pred dobrim desetletjem je bil Pešavar mala oaza, kamor so se zatekali revni in bogati Afganistanci ter drugi tujci na delu v Afganistanu.

Mesto je bilo polno čudovitih restavracij in bazar je slovel kot eden najlepših v regiji. Danes je Pešavar prepovedano mesto. Iz oklepnega vozila vidim obrobje mesta, šotore z begunci in reveži, ki so po poletnih poplavah ostali brez vsega. Ceste so polne moških, le tu in tam se pojavi modra afganistanska burka z rešetkami prek temnih oči.

1. november – Tujka
Ob prihodu sem bila prepričana, da se bom prilagodila lokalnemu življenju, se družila s pakistanskimi sodelavci in prijatelji ter se vpisala na tečaj pakistanskega jezika. Urdu: po desetih mesecih znam šteti do deset, reči zdravo, kako si, koliko, kam in kje. Nikakor se ne morem in pravzaprav niti nočem prilagoditi lokalcem.

Tukajšnja družbena razslojenost je zame nesprejemljiva, bogat srednji in višji razred je izredno materialističen, reveži pa neizobraženi, nepismeni ter velikokrat prav zato fundamentalistični. Ne čutim se blizu ne enim ne drugim. Trud bogatih, da ohranijo vse ostale v oblaku nevednosti, preziram. Vloga ženske v njihovi družbi me vsak dan znova prizadene. Ne želim preveč podrobno opisovati situacije pakistanskih žensk, ker si jo je težko predstavljati, dokler v tej družbi ne živiš in delaš.

Dokler ne začutiš ponižnosti in občutka manjvrednosti, ki so ga pakistanske ženske sprejele in ponotranjile. Bojevnic ni in situacija se kvečjemu slabša. Izobražene ženske višjih slojev živijo v sekularnem svetu elitne izobrazbe in ostalih privilegijev. Zato ne morejo čutiti z milijoni žena, ki s sključeno glavo in zakritim obrazom stopajo za možem, če le smejo na ulico. Kot tihe sence nesrečne družbe.

Konec novembra
Mojo rdečo hondo je zamenjala črna, Rupi je dobila veliko pasjo uto in elektronski čip za pot v Evropo, hiša je prenovljena in prebeljena, rože na vrtu v poznem novembru, na drugi bajram, še zmeraj cvetijo.

Vir: www.euekspres.si