Kitajec Nam Sing je bil izobražen človek, ki je živel v času zatona dinastije Ming. Neprijazno je bil odpuščen in odstranjen skupaj z drugimi dvorjani. Tolažbo je našel v pisanju, v katerem je prikazal zlorabo oblasti. Ena od njegovih zgodb:

Slepi mož je sedel sredi skupine videčih ljudi. Naenkrat so se vsi začeli smejati. Tudi slepec. "Kaj si videl, da se tako smeješ?" ga je nekdo vprašal. "Če se vsi smejejo, mora biti nekaj res smešnega." je odgovoril slepi mož. "Saj se menda ne norčujejo, ne?"

Ni slepec edini, ki se smeje, ko se smejejo drugi. Tudi številni ljudje delajo tako, da bi drugi ne opazili, da niso razumeli šale. Včasih se celo vsi smejejo, pa nihče ve ne, zakaj. Nihče ni razumel šale. Toda nekdo se je začel smejati in vsi ga posnemajo. Marsikdo se mora smejati, da je videti pameten. Marsikdo se mora smejati, čeprav niti ne ve, s čim se strinja. Sledi skupini, tudi če se mu vic ne zdi smešen. Tega se je zavedal slepi človek. Čeprav ni videl, se je smejal.

Smejemo se, da smo videti pametni. Smejemo pa se lahko preprosto tudi zato, ker se smejejo vsi. Mislimo si: "Nerodno bi bilo, da bi se ne smejali, ko pa se vsi smejejo." Čeprav vemo, da se nekateri smejejo samo zato, ker se smeje večina. Človek je, četudi to neradi slišimo, čredniško bitje. Ravna tako, kot ravna večina. Boji se, da bi se zdel nespameten, če ne bi delal tako. Žal pa nimamo zagotovila, da je tisto, kar dela večina, pametno. Lahko je samo bolj ugodno, lažje, lahko celo hlapčevsko ali slabo. Ne bodimo slepi in se ne smejmo vedno tistemu, čemur se smejejo vsi.

Božo Rustja: Zgodbe s srcem, str. 84-85

http://www.sinaj.si