Odšel si na poletno noč in vzela te je tema.
Sama sem zdaj in prazna je tvoja postelja.
Na njivi za hišo ni več pšenice,
ostanke zrnja še iščejo glasne ptice.

Še lune ni več to noč,
le krajec visoko na nebu.
Vse mirno in tiho, zrem v cestni obroč
in sanjam o morskem galebu.

Nihče ne seje osata,
nihče ga ne mara,
on pa kar vztraja.

Nepreviden dotik
izvabi ti krik,
ko zaboli in skeli.

Ena sama korenina
je močna, odločna,
kot sveder mogočna.

Odriniva na globoko
v zrcalo prihodnost
in naužijva se morskih
valov, slediva jim
v loku ljubezenskih krogov.

Zapriva oči,
prisluhniva nasmejanemu Soncu
in odriniva na globoko
novemu svetu naproti.

Iz izreza tišine,
šumeče nežnosti
me iz rahlega spanja
prebujajo čokolade sanje.

Čokolada povsod,
a nikoli za lačna usta
je ni dovolj.

Izraz čokoladne otožnosti,
izraz neskončne ljubezni
in lačna usta, polna
čokoladnih dobrot.

Ljudje so stali pred rudnikom,
čakali, jokali in bili razburjeni,
toda brez pravega sogovornika,
iz rova pa so že prinašali umrle.

Ljudje so stali tam pred tovarno,
glasno s transparenti opozarjali,
vendar ni bilo odgovornih ljudi,
ki bi jim povedali zakaj je tako.

Ljudje so se zbirali, tudi kričali,
bili prepričani res da ni pravice,
a zakon in sodba je bila takšna,
česar niso hoteli, mogli sprejeti.

Zavel je veter v poleten dan,
še sonce poigralo se s sencami dreves,
a oblački ki so vzeli se od nikoder,
nebo, dan povsem so potemnili,
se v strahospoštovanje spremenili.

Grmenje, bliski kot da jim ne bo kraja,
se skrilo sonce za oblaki le opazuje,
ko začele strele udarjati so naokoli,
naliv se razbesnel, mu toča kot sopotnik,
udarjala, lomila uničevala je vse na poti..

Kako čudovit je
v tej svoji lepoti
ta zimski Snežnik,
ki dviga se nam
pred očmi.

Mogočen
in skrivnosten
si ti, moj dragi
in lepi Snežnik.

Na omarici leži
album starih slik
in v njem spomini,
ki so zbledeli in minili.

Album starih slik
naj na omarici še naprej stoji
in na njem naj prah
se nabira,
saj odprti si ga ne želim,
da solza iz očesa mojega
ne kane,
ko spomin nate
v sanje se mi prikrade.

Oprosti ljudem, mali bonsaj,
ne vem prav zakaj
so rast ti preprečili,
ti življenje otežili.

Brezglavo naravo pustošijo,
radi si vse podredijo,
se z zmotami hvalijo,
nad Boga se postavljajo.

So te naravi ugrabili,
v majhno posodo posadili,
razrast korenin preprečili,
na tvoje počutje so pozabili.

Več ne vem če naj se jezim, smejim,
tarnam se čudim, opazujem, molčim.
Študent in dijak nimata za avtobus,
je pa še vedno denar za referendum.

Ljudje delajo, ostajajo brez plačila.
Žal ni nikogar ki bi udaril po mizi,
rekel dovolj, polovil ljudi brez časti,
jim pobral nagrabljeno, da odslužijo.

Več ne grem na zeleno trav'co
trgat rožic za nikogar,
za umiranje v vazah.

Naj korenine so v objemu,
list z listom v dotiku,
steblo steblu v priklonu.

Milo sonce naj jih greje,
lahen vetrc naj le boža,
osvežuje nočna rosa.

ČEBELA IN KLJUČAVNICA

POSLUŠAJ, ČEBELA!
V NEDELJO NI DELA
UBOGAJ BOGA!
OSTANI DOMA!

NAMESTO DA K MAŠI
ČEBELA SE K PAŠI
K NARCISAM ODPRAVLJA
MEDICO NABAVLJA

V VELIKEM TRAVNU

V VELIKEM TRAVNU NA GORSKIH VRHOVIH,
SNEŽNE ZAPLATE SE V SONCU TALIJO ;
V VELIKEM TRAVNU OB BLAGIH VETROVIH,
TRAVE IN ŽITA POVSOD VALOVIJO;,
V VELIKEM TRAVNU KO PRVIČ VZLETIJO
MLADI MENIŠČKI IN DUGE SINICE
ŠMARNICE NEŽNO, OMAMNO DIŠIJO
OZNANJAJO MESEC MARIJE DEVICE

V VELIKEM TRAVNU KO V LEPIH VRTOVIH
GRMI, DREVESA IN ROŽE CVETIJO;
V VELIKEM TRAVNU, KO V NAŠIH GOZDOVIH
DRUGA KRAJ DRUGE GOZDOVE KRASIJO
Z VONJEM, LEPOTO ČLOVEKA MIRIJO
NEŽNE CVETICE - DIŠEČE SOLZICE
KMETJE, MEŠČANI PO CERKVAH SLAVIJO
OZNANJAJO MESEC MARIJE DEVICE

Pa so dnevi taki, da človeka vleče ven v naravo,
z možgani na pašo in na dobro zabavo,
če nas ne bi vsak dan in kar naprej jezilo,
ko razpravljajo kar vsi po vrsti,
kdaj in kako se bo znova volilo.

Človek bi sam zase trezno in resno razmišljal, kako uveljaviti spremembe,
pa kaj, ko vsi poslanci po vrsti tuhtajo, brez posamezne omembe,
kaj naj storijo, da se spet uvrstijo med izbrance,
obdržijo status in vse bonitete,
ne glede na njihov ugled, znanje in osebne kvalitete.

Iz kristala rojena,
v smaragdno nebo poslana,
da se razcveta
in sanja,
vesolja prostranstva oznanja,
šepeta v uho,
nevidna za moje oko.
Tančico sanj razgrinja,
s sokoli leti,
z vetrovi molči.

V njo sem se zaljubila,
z njenih usten
med sem užila,
z njo v smaragdno
nebo sem se zlila.

Od vsega lepega nam je ostalo le to…
ostal nam je praznik 1. maj,
dan spominov na včeraj,
kresovi, rdeč nagelj.

Toda bila so praznična leta kot 1.maj,
ko smo bili še brez skrbi za kruh,
svoje delo, usodo svojih otrok,
takrat je imelo delo moč.

Namesto obupa smo se veselili dneva,
Strah za delo ni bil naš sopotnik !
Saj želimo le pošteno plačilo,
otrokom svetlo prihodnost.

Prelep je svet vabljiv, narava ga krasi,
pogled tam očarljiv najlepši se zazdi,
a le en je kjer srce ti zaigra prevzame,
rodni kraj, skrivnostne ostane omame.

Naj zibel tekla gor v gozdni domačiji,
čeprav v siromaštvu, hudi hladni zimi,
če na vasi, v mestu še vedno dom stoji,
spet v spominu išče, v preteklost hiti.

Je zgoraj v hribih razpadla domačija,
žal od hišice ostala tam le še podrtija,
v mestu, trgovine vabijo z mošnjički,
ko dame sprehajajo se, hodijo s psički.

Ta slovesna, zmagovita Noč,
ki ji ni bilo in ji ne bo enake,
je storila, da je Smrt premagana.
Zlo je zdaj poraženo, osramočeno.

Solze, porojene iz obupa in gorja,
so se posušile, v očeh sedaj svetlika se
neustavljivo upanje in vera, ki premaga vse!

Vedno naj nam bo v zavesti sporočilo Velike noči,
ki je najbolj čudovito, radosti čiste polno oznanilo
vsem ljudem, ki so v srcu blage volje…

Danijela Premzl

Kje so živali,
kam ste jih dali;
ste jih poskrili?

Kje so živali,
ste jim naravo vzeli,
jim družine razbili?

Kje so živali,
ste jih polovili,
jim kožo odrli?

Dan se veliki poraja,
vse nebo žari.
Sonce z daljnega obzorja
božji grob zlati.

Križani iz njega vstal je;
tih mu je korak,
rane svete pa gore mu
ko v pšenici mak.

V zgodnje jutro se razlega
src pobožnih vzklik:
»Hvaljen bodi, Jezus Kristus,
naš Odrešenik!«

Kadar si ob meni,

najina tišina ni več

hladna in nema.

Občutim globoko

hvaležnost za vse,

kar sva si.

Danijela Premzl

Sedmi april, dan zdravja,
nas letos vse opozarja:
»Majhen ugriz – velika težava.«

Tako o neljubih insektih,
nepovabljenih in neprijetnih,
nič krivih, a silno vsiljivih.

Najbolj strašljivi so klopi,
ki prežijo na ljudi in živali,
so v službi zavratnih bolezni.

Čistimo, čistimo
bivališče in telo,
obleko, posodo,
klet in naravo,
pospravljamo omare,
loščimo avto in videz.

Tudi okna po vrsti
ali hišne živali,
še tla in preproge;
negujemo trate,
odstranjujemo listje,
pozimi pa sneg.