Več ne grem na zeleno trav'co
trgat rožic za nikogar,
za umiranje v vazah.

Naj korenine so v objemu,
list z listom v dotiku,
steblo steblu v priklonu.

Milo sonce naj jih greje,
lahen vetrc naj le boža,
osvežuje nočna rosa.

ČEBELA IN KLJUČAVNICA

POSLUŠAJ, ČEBELA!
V NEDELJO NI DELA
UBOGAJ BOGA!
OSTANI DOMA!

NAMESTO DA K MAŠI
ČEBELA SE K PAŠI
K NARCISAM ODPRAVLJA
MEDICO NABAVLJA

V VELIKEM TRAVNU

V VELIKEM TRAVNU NA GORSKIH VRHOVIH,
SNEŽNE ZAPLATE SE V SONCU TALIJO ;
V VELIKEM TRAVNU OB BLAGIH VETROVIH,
TRAVE IN ŽITA POVSOD VALOVIJO;,
V VELIKEM TRAVNU KO PRVIČ VZLETIJO
MLADI MENIŠČKI IN DUGE SINICE
ŠMARNICE NEŽNO, OMAMNO DIŠIJO
OZNANJAJO MESEC MARIJE DEVICE

V VELIKEM TRAVNU KO V LEPIH VRTOVIH
GRMI, DREVESA IN ROŽE CVETIJO;
V VELIKEM TRAVNU, KO V NAŠIH GOZDOVIH
DRUGA KRAJ DRUGE GOZDOVE KRASIJO
Z VONJEM, LEPOTO ČLOVEKA MIRIJO
NEŽNE CVETICE - DIŠEČE SOLZICE
KMETJE, MEŠČANI PO CERKVAH SLAVIJO
OZNANJAJO MESEC MARIJE DEVICE

Pa so dnevi taki, da človeka vleče ven v naravo,
z možgani na pašo in na dobro zabavo,
če nas ne bi vsak dan in kar naprej jezilo,
ko razpravljajo kar vsi po vrsti,
kdaj in kako se bo znova volilo.

Človek bi sam zase trezno in resno razmišljal, kako uveljaviti spremembe,
pa kaj, ko vsi poslanci po vrsti tuhtajo, brez posamezne omembe,
kaj naj storijo, da se spet uvrstijo med izbrance,
obdržijo status in vse bonitete,
ne glede na njihov ugled, znanje in osebne kvalitete.

Iz kristala rojena,
v smaragdno nebo poslana,
da se razcveta
in sanja,
vesolja prostranstva oznanja,
šepeta v uho,
nevidna za moje oko.
Tančico sanj razgrinja,
s sokoli leti,
z vetrovi molči.

V njo sem se zaljubila,
z njenih usten
med sem užila,
z njo v smaragdno
nebo sem se zlila.

Od vsega lepega nam je ostalo le to…
ostal nam je praznik 1. maj,
dan spominov na včeraj,
kresovi, rdeč nagelj.

Toda bila so praznična leta kot 1.maj,
ko smo bili še brez skrbi za kruh,
svoje delo, usodo svojih otrok,
takrat je imelo delo moč.

Namesto obupa smo se veselili dneva,
Strah za delo ni bil naš sopotnik !
Saj želimo le pošteno plačilo,
otrokom svetlo prihodnost.

Prelep je svet vabljiv, narava ga krasi,
pogled tam očarljiv najlepši se zazdi,
a le en je kjer srce ti zaigra prevzame,
rodni kraj, skrivnostne ostane omame.

Naj zibel tekla gor v gozdni domačiji,
čeprav v siromaštvu, hudi hladni zimi,
če na vasi, v mestu še vedno dom stoji,
spet v spominu išče, v preteklost hiti.

Je zgoraj v hribih razpadla domačija,
žal od hišice ostala tam le še podrtija,
v mestu, trgovine vabijo z mošnjički,
ko dame sprehajajo se, hodijo s psički.

Ta slovesna, zmagovita Noč,
ki ji ni bilo in ji ne bo enake,
je storila, da je Smrt premagana.
Zlo je zdaj poraženo, osramočeno.

Solze, porojene iz obupa in gorja,
so se posušile, v očeh sedaj svetlika se
neustavljivo upanje in vera, ki premaga vse!

Vedno naj nam bo v zavesti sporočilo Velike noči,
ki je najbolj čudovito, radosti čiste polno oznanilo
vsem ljudem, ki so v srcu blage volje…

Danijela Premzl

Kje so živali,
kam ste jih dali;
ste jih poskrili?

Kje so živali,
ste jim naravo vzeli,
jim družine razbili?

Kje so živali,
ste jih polovili,
jim kožo odrli?

Dan se veliki poraja,
vse nebo žari.
Sonce z daljnega obzorja
božji grob zlati.

Križani iz njega vstal je;
tih mu je korak,
rane svete pa gore mu
ko v pšenici mak.

V zgodnje jutro se razlega
src pobožnih vzklik:
»Hvaljen bodi, Jezus Kristus,
naš Odrešenik!«

Kadar si ob meni,

najina tišina ni več

hladna in nema.

Občutim globoko

hvaležnost za vse,

kar sva si.

Danijela Premzl

Sedmi april, dan zdravja,
nas letos vse opozarja:
»Majhen ugriz – velika težava.«

Tako o neljubih insektih,
nepovabljenih in neprijetnih,
nič krivih, a silno vsiljivih.

Najbolj strašljivi so klopi,
ki prežijo na ljudi in živali,
so v službi zavratnih bolezni.

Čistimo, čistimo
bivališče in telo,
obleko, posodo,
klet in naravo,
pospravljamo omare,
loščimo avto in videz.

Tudi okna po vrsti
ali hišne živali,
še tla in preproge;
negujemo trate,
odstranjujemo listje,
pozimi pa sneg.

Luna bahavo ustvarja sence,
okolico je prevzel mir,
sence dneva so zamrle,
luna je prevzela luč sveta,
skozi krošnje golih dreves,
tisočero njenih sopotnikov zvezd,
s svojim sijajem pa boža vse.

Tudi plahe in nepridiprave,
skrivnostne popotnike noči,
jim sveti na poti v ponočnjakov,
tam mlademu paru ki jo opazujeta,
psičku ki prestrašen laja v nebo,
saj je tam ogromna senca drevesa,
veje pa rahel veter upogiba,
se z njimi igra in seli s senco.

Zakaj pticam so pisana krila,
ne ve noben človek, slepar.
Z vabo v zanko premeteno jih ujame,
svobodo, širjave, daljave jim vzame;
nesrečnim petje žalostink le ostane.

Zakaj lisice rep košat je in topel,
ne vedo imenitne gospe, gospodične.
Kot bahači v usnju res so prepričane,
da sta premalo jim platno, sukno in žamet;
prevzetnim ni mar za lisičje sirote.

Me v jutro prebudilo sonce,
topel sončni žarek veselja,
v družini življenje novo rojstvo,
snaha, sin dobila sta otroka,
jaz zdaj sem babi v drugo,
da kakšna ne bo pomota…
srečna mlada tam družina,
hčerkico Lio je dobila.

Da žarki topli sonca polni,
z zdravjem srečo darežljivi,
napolnili objeli mlado bi družino,
z zdravjem, vsem dobrim obdarili,
želim iz vsega jim srca,
izpolnjene so najbolj skrite želje,
kar moje jih srce ima,
človeški rod pozna.

Iskal sem med preprostimi ljudmi,
tistim ki se imajo za nekaj več,
ošabnimi, zagledanimi v sebe,
toda tam nikjer nisem našel.

Nekako se je izgubila dobra volja,
nasmeh, tisto kar nas osrečuje,
sproščen odkrit razgovor,
tudi drugi kot da iščejo.

Vsem se le nekam preveč mudi,
nimajo časa drug za drugega,
pozdravljajo se bolj bežno,
ni nasmeha, dobre volje.

Kmalu bo.. tudi zame.
Vem, da bo nekaj posebnega,
drugačnega kot sicer…
Prikradel se bo neslišno,
me objel ter čestital za praznik.
Nato mi bo poklonil …,
morda šopek ali lončnico.
Njegove oči bodo iskrene,
nasmejan me bo še vprašal:
bova spila kavico, skuhana je...
Nasmejana jo bova z užitkom spila.

Pes je kar kulturno bitje.
Na pasji način.
Pes je totemsko bitje,
na človeški način.
Človeško življenje zaznamuje
pasja dresura.
Trop, čredni nagon in lovec.
To smo mi, to smo vsi.
Pasja zgodovina se začenja
s pasjo dresuro
in pasjo kulturo.

Kaj je pasja kultura?

Nekaterim se ne bo treba preobleči,
se spremeniti v nekaj drugega.
Življenje jih je že spremenilo,
tega ne vedo, a ljudje vedo.

Iz dobrih ljudi so se spremenili,
postali so pohlepni, grabežljivi.
Njihova lepa obleka jim je maska,
a po duši so tolovaji ne izbirajo.

Prijeten pogled je pomlad se prebuja,
kaj zato, če spet sneg se ponuja,
žal kraške vrtače, planinsko polje
voda prekriva, okoli so v strahu ljudje.

Jim domačije ob polju poplavlja,
domačin na pot se čolnom odpravlja,
še elektrike ni, zdaj agregati brnijo,
minila povodenj bo, elektriko dobijo.

Je krma na varnem, sosedje v pomoč,
strah jih je jutra, kaj prinesla bo noč,
gasilci se trudijo, kot eden so vsi,
zakaj sloga v nesreči, je dragulj teh dni.

Utrujena sem
od iskanja
svoje prave poti
sredi neskončnega
morja svobode.

Utrujena sem
od nenehnega
izpraševanja
svoje vesti
sredi kopice
najrazličnejših
nasvetov in pravil.

V sebi slutim melodije,
ki nikdar ne bodo
tujemu ušesu znane.

Skrivnostno lepe rože,
ki tako so nežne, da boli.
Srce medli od sladke mi zamaknjenosti…

Danijela Premzl