Prelep je svet vabljiv, narava ga krasi,
pogled tam očarljiv najlepši se zazdi,
a le en je kjer srce ti zaigra prevzame,
rodni kraj, skrivnostne ostane omame.
Naj zibel tekla gor v gozdni domačiji,
čeprav v siromaštvu, hudi hladni zimi,
če na vasi, v mestu še vedno dom stoji,
spet v spominu išče, v preteklost hiti.
Je zgoraj v hribih razpadla domačija,
žal od hišice ostala tam le še podrtija,
v mestu, trgovine vabijo z mošnjički,
ko dame sprehajajo se, hodijo s psički.
Vendar večno ostajajo v nas spomini,
naj bo po rožnih tratah, ali hladni zimi,
o prijateljstvu, ljubezni iz mladih let,
v mestu ali vasi bil bolj prijazen svet.
Le zvon na vasi enako tam še zveni,
kot da čas se ustavil se mu ne mudi,
a v mestih preveč nekam vsi hitijo,
kakor da svoj zadnji dan le še živijo.
Prelep je svet vabljiv, narava ga krasi,
