Ankablanka Ankablanka, če bi ti kdo prinesel rožo, bi dejala
ta roža je morala zaradi mene umreti.
Nista odrešujoča, ne razumarstvo, ne pretirana
senzitivnost srca.
Da uničujemo, če prinesemo rožo domov, če hodimo po
travi če jo podarimo?.
To so si izmislili mesojedi kot izgovor in opravičilo za svoje
početje, in mnoge vegetarijance celo prepričali v to, z
namenom, da so postali zaradi tega do narave-(tega
sveta)- preobčutljivo senzitivni in se v to senzitivnost ujeli.

V to obstoječo miselnost, so se tudi ujeli ti, ki so spoznali,
da so prej živeli napačno, se do dna srca pokesali in se
kasneje zaradi občutka krivde sami postavili v pretirano
senzitivno ljubezen.

Cvetje in trava ni ubijano, nima želje po življenju, sicer se
takoj prime in zrase ob ugodnih okoliščinah, da zelo je
podobno človeku, (čeprav nekateri govorijo , da ima kot
zelo prefinjeno čustveno telo), kar je zelo prefinjena laž, ali
pa nevednost, saj se ne brani kakor žival in se človeku ter
živali daruje, ker je za to tudi ustvarjeno.
Res pa je, da je v njih naša ljubezen, vendar hudo je, če si
postavimo za ljubezen to, kar nekdo lahko kar tako uniči,
čeprav je prav, da lahko imamo vso ljubezen do cvetja.

Oh nekdo je pohodil mojo najljubšo rožo, to
mi je zlomilo srce.
Oh žena, zakaj si dovolila da ti to zlomi
srce, kako pa boš zdaj dajala ljubezen vsemu temu, ki je
vredno stalne ljubezni.
Zakaj pa ti to ni bilo najbližje srcu in najljubše?

Huje je, če se uniči človekovo srce, da ni sposobno
ljubezni, pa še to se velikokrat v tem svetu zgodi, svoje in
druge napake moramo velikokrat s hudim trpljenjem
plačati.
In zaradi tega nastane mnogo napačnosti.
Vedeti moramo, da čeprav je zemlja učilnica, kako je važno
najprej poznati, kaj v resnici je na zemlji kot učilnici
dovoljeno in zaželeno, to pa ne zmoremo, če vsega kar je
na njej ne dojamemo takšno kot v resnici je, ter tega kot
tako ne spoznamo.

Sem za ljubezen do vsega vendar ne za preobčutljivo
senzitivnost, ki ne spozna stvari-(tega sveta)- takšne kot
v resnici so in kljub temu, da živi v neke vrste ljubezni do
vsega, že zaradi svojega pogleda na svet trpi celo tam,
kjer nobeden ne naredi krivice.
Če se nam to zgodi, zaradi tega, postane že naše lastno
trpljenje ob tem in tako življenje mogoče nehoteno a
neupravičeno obsojanje drugih.
Seveda pa se vtisne, če delamo z čemerkoli nespoštljivo in
nepravilno, že same napake v nas, so naši kaznovalci,
človek je res po resnični biti poklican, da je prav in zdravo
ljubeč do vsega stvarstva.
In edino če bo tak postal, bo našel pravo življenje.
Pa prijazen pozdrav

[ Odgovori na to | # ]