Vinar po imenu Giorgio je poklical k sebi svoja sinova Antona in Vitta ter jima dejal, da ju mora dati na preizkušnjo, zato da bo vedel kateri je bolje usposobljen za prevzem posestva. Mladeniča sta si bila različna, Anton je bil drzen in poreden, vedno nasmejan in prijazen, medtem ko je bil njegov brat tih in delaven, a popolnoma brez čustev.

Oče jima je dal sadiko vinske trte in dejal: »Želim, da izbereta mesto, za katero mislita, da ima najboljše pogoje za rast. Tisti, ki bo čez nekaj let pridelal najboljše grozdje, bo dobil posestvo.«

Ko so Butalskega kovača vprašali, kaj bo nastalo iz tega kaj dela, je dejal;
če bo špičasto bo kramp, če bo ploščato bo lopata. Vendar njegov izdelek, ki je nastajal ni bil niti špičast niti ploščat. Njegovi udarci bi morali biti, če bi hotel narediti lopato bolj močni, če bi hotel narediti kramp pa manj močni.

Ker pa je delal kar tja v en dan, je tolkel včasih z vso močjo včasih premalo in njegov izdelek ni bil podoben ničemur. Ko je to videl je žareč izdelek, ki ni bil podoben ničemur vrgel v grm. In v grmu je bila lisica, ki jo je žareč izdelek opekel in je nato skočila iz grma. In ti ostali, ki so gledali kaj bo nastalo so dejali;

Če se na napačen način lotimo,
še tako majhne in neznatne stvari,
nas bo ta zmeraj presegala.

Mož je sovražil svetlo žgočo zadevo na nebu. Lebdela je nad njim ves dan, kamorkoli je šel. Sovražil je ostro sončno svetlobo, vročino ki jo je ustvarjalo in sence, ki jih je metalo na zemljo okoli njega.

Počutil se je, kakor bi mu sonce nekaj kradlo, ga ločevalo od stvari, kadar je težil za enotnostjo. »Vsaj ponoči izgleda vse enako« si je mislil. Zato je imel rad temo. Sonce je postalo njegov sovražnik. Nekega dne, ko ni več vzdržal, se je odločil izkopati veliko jamo, ki bi ga zaščitila pred nevzdržnimi sončnimi žarki.

Pesem svobode najlepše prepeva tisti,
ki se nikoli ni navadil kletke,
a vendar bil nekaj časa v njej ujet,
ne zaradi pokvarjenosti,
ampak zato,
da je dojel spoznal in videl v vsej resnici,
koliko je svoboda vredna.

Nadaljeval sem potovanje v Varanasi in vlak se je ustavil v Agri, domovanju Tadž Mahala. Ena od prednosti vožnje v tretjem razredu je, da lahko izstopiš, kjer hočeš, in pozneje skočiš na drug vlak, ki pelje proti tvojemu cilju. Le kdo ob postanku v Agri ne bi obiskal grobnice iz sedemnajstega stoletja, ki slovi kot eno od svetovnih čudes?

Vstopil sem skozi ogromna zunanja vrata in zagledal podolgovat bazen z vodo, vzdolž katerega so rasle ciprese. Na obeh straneh so bili perzijski vrtovi, polni cvetja. V daljavi na koncu bazena je stal Tadž Mahal, za njim pa sta se razprostirala sinje nebo in reka Jamuna. Ko sem se približal, sem občudoval ročno izklesani beli marmor, bogato okrašen s poldragimi kamni.

Opica je splezala na vrh strehe in okoli sebe zbrala množico ljudi. Delala je grimase, se pačila, oponašala klovna, izvajala piruete in druge zabavne reči, značilne za opice. Okoli hiše se je tako nabrala ogormna množica ljudi, na čigar obrazih je bilo videti široke nasmehe.

Potem ko je opica odšla, je na vrh strehe splezal mravljinčar, ki je v želji po popularnosti skušal oponašati opico. V nekaj minutah se je množica razkropila, mravljinčar pa si je v svojem prizadevanju izpahnil nogo in zlomil več strešnih opek.

Če izpostavimo pravično svoje zasluge, nam Bog tega nikoli ne vzame za slabo,
za slabo pa nam vzame, če na zaslugah, pa čeprav pravičnih,
delamo zlo in gradimo nepravično imetje.

Kri je pri devetindevetdesetih odstotkih vseh ljudi zastrupljena.
Naprej spremenim kri, naravnost zakrknjena je v telesu,
nima pravega pretoka, miruje. Kri je zastrupljena.
( Bruno Groning)

Žrtev se boji zveri, zver pa se boji lakote in smrti.

Nekega dne se je majhen otrok izgubil med polji. Bil je zelo daleč od svoje vasi in nenadoma je naletel na lačnega tigra.
»Če me zdaj poješ, tiger, boš jutri kljub temu moral loviti.« je rekel otrok tigru.
»Res, a če te pojem, bom živel še en dan.« je odgovoril tiger.
»Lahko te naučim, kako živeti še mnogo dni.« je rekel otrok.

Tiger je skril kremplje, sedel in poslušal otrokovo zgodbo.
»Poglej okoli sebe, ali vidiš koliko je trave in dreves s sadjem. Prenehaj jesti meso in nikoli ne boš umrl od lakote.«

Kakor resnično spoznanje,
vidi in pozna resnico do dna,
tako dajanje pomenov,
brez resničnega spoznanja,
resnico zastre.

Laila in Rama sta se ljubila, bila pa sta prerevna, da bi se poročila. Živela sta v različnih vaseh, ki ju je ločevala reka, v kateri je mrgolelo krokodilov.

Nekega dne je Laila slišala, da je Rama nevarno bolan in da nima nikogar, ki bi ga negoval. Pohitela je k rečnemu bregu in rotila čolnarja, da bi jo prepeljal čez reko, četudi ni imela denarja, da bi mu vožnjo plačala.

Čolnar je odklonil, razen, če bi privolila prebiti z njim to noč. Uboga žena je prosila in rotila, toda, ker ni nič pomagalo, je v skrajnem obupu privolila v čolnarjev pogoj.

Resnično žejnega človeka je ena sama hvaležnost,
ko dobi nekaj požirkov vode,
ob tem doživi vso srečo,
bolj si bo to zapomnil in povrnil,
kakor če ga obdamo z vsemi bogastvi,
ki jih ne potrebuje.

Le kdor resnično ljubi,
razume ljubezen drugega.

*
Potem, ko je bil izgnan iz raja,
je bila prva Adamova domača žival kača.

(Franz Kafka, 1883-1924)

Odločen sem,
da ne bom zapravljal časa s premišljevanjem o tem,
kaj bi lahko bilo,
temveč bom vložil čas v dejanja.
Ne bom mislil
na to, kaj bi lahko storil, da bi bil drugačen.
Nisem drugačen. Sprejel bom, kar imam.
Ne bom rekel: »Če bi našel čas…«,
ker ne bom našel časa za nič.

Slaba misel srce ohladi,
zamera ga ohromi
in sebičnost zamrzne.

Oproščanje odtaja srce,
razumevanje ga ogreje
in ljubezen oživi.