Bil je mož, ki se je trudil ženi vsak dan na nov način povedati, kako rad jo ima.
Ni se ponavljal in je vsak dan zapisal kar ji je izgovoril.
Tako mu je uspevalo, vsak dan na nov način, razveseliti ženo.
Po mnogih letih, pa se mu je zgodilo, da ni našel več novih besed, da bi ji povedal kako rad jo ima.
Ljubezen do nje ni ponehala in srce mu je govorilo, da če ji ne izreče nekaj ljubečega, jo bo to razžalostilo.
Iz vse ljubezni si reče, s tem ne bom nikomur naredil nič slabega, ter se odloči da pogleda v zapis, kaj ji je prvi dan izrekel in ji to kasneje izreče.
Ko ji je izrekel te besede, so se ženi nevsakdanje zasvetile oči in mu je prvič v življenju rekla; ljubi, kaj tako lepega še mi nisi nikoli izrekel.
Ker je mož iz ljubezni odstopil od lastno ustvarjenega pravila, v vsej poštenosti pa je vedel, da s tem ne bo naredil nič slabega nobenemu in je to bilo tudi res, je ob tem doživel čudež.
Ps.
Mnogi bi mislili, da je potem iskal vsak dan po zapisih, da je ženo razveselil.
A ni bilo tako,
ker
je po vsem trudu doživel tudi čudež spoznanja.
Da,
iskreno ljubeče srce, najde pravi izraz v vsaki situaciji.
Bil je mož, ki se je trudil ženi vsak dan na nov način povedati, kako rad jo ima.
