Milijarda lačnih kaže na
duhovno sestradanost bogatih.

Nihče ni tako majhen, da njegov prispevek ne bi bil pomemben. Vedski učitelji pravijo, da moder človek živi tako, kot da je vse odvisno od njega, obenem pa dobro ve, da je navsezadnje vse v Božjih rokah. Gospod želi videti našo odločnost. Naj bodo naša prizadevanja še tako neopazna in brezupna, nas Gospod vedno opazuje in nam bo priskočil na pomoč. V zvezi z odločnostjo najdemo v Vedah zgodbo o vrabčevki in njenih jajcih:

"Nekoč sta ob širnem oceanu živela vrabček in vrabčevka. Vrabčevka je v gnezdo ob obali izlegla jajca in nestrpno pričakovala nov zarod. Kmalu zatem pa je prišla pomladanska plima. Voda je narasla bolj kot ponavadi in morski valovi so odplavili vrabčevkina jajca. Vrabčevka je vsa obupana ščebetala na obali, ampak ocean se za njeno nesrečo ni zmenil.

V tej solzni dolini v kateri živimo,
je najtežje zbrati osnove,
za pravo življenje.
Če nam to uspe,
tudi v teh okoliščinah,
nastane dovolj močna bit,
ki doseže odrešitev.

Verovanje
lahko obstaja
samo v odsotnosti
vedenja.

Prem Rawat

Proti večeru so učinki bhanga in čilija končno popustili. Vrnil sem se na ulico Čandni Čovk in brezciljno postopal po vrvečem bazarju. Nisem imel kam. Iz množice mimoidočih se je pojavil moški s prijaznim nasmehom. Navdušen nad tem, da sem tako daleč prišel spoznat njegovo izročilo, me je povabil na večerjo v obcestno restavracijo. Najina miza je bila zunaj, le nekaj centimetrov od ceste. Ko mi je pripovedoval o družinskih običajih, je mimo primahala bela krava, ki se je stiskala ob svojega telička.

Ob njunem nežnem vedenju, milih gibih in velikih prelepih nedolžnih očeh se mi je stopilo srce. Mati krava je pozorno spremljala vsak teličkov gib. Ko je sesal njeno mleko, ga je nežno lizala. Ulegla se je le nekaj centimetrov od najine mize in se igrala z njim. Še nikoli nisem bil tako blizu krave, videl sem jih le na oddaljenih pašnikih, mimo katerih smo drveli po avtocesti. Osupel sem bil nad njunim ljubečim odnosom, ki je bil tako podoben tistemu med materjo in otrokom.

Drevesa rodovitna, in vsa srca, ki nam nesebično dajete, s čem obdajamo mi ljudje.

Prosim ne bodimo taki, da vse rodovitno kar nam nesebično daje, obdamo z hladnimi, pristranskimi nepravičnimi medsebojnimi odnosi žleda, ki zatre in lomi vse, kar je dobrega v ljudeh in naravi.

Če pa bomo kot smreke, ki se ne dvigujejo oholo samovšečno nad vse ostale, bomo spoznali obljubo in skrivnost zim-zelenosti, kar pa pomeni,- živeti v resničnem pomenu besede prav-, v vseh časih in zmeraj.

Edino tako zmoremo spoznati skrivnost narave in celote.

Indijanec je obiskal svoje bele sosede in jih poprosil za nekaj malega tobaka. Eden izmed njih je segel v žep in mu dal pest tobaka.

Naslednji dan se je Indijanec vrnil in iskal dobrotnika, češ da je med tobakom našel četrt dolarja. Rekli so mu, da če ga je že dobil, naj ga še obdrži.

Indijanec je pokazal na svoja prsa in dejal:
"Tu notri imam dobrega in slabega moža in dobri mož pravi: To ni moje, vrniti moram lastniku."
Medtem pa slabi mož reče: "Le zakaj, saj ti ga je dal, torej je tvoj."

Bolj popolno je tisto,
kar je zmožno biti v izvorni naravnosti
ter dojeti vse tako kot je
in to pustiti brez hvale in povzdigovanja.

Kajti človeka in vse, povzdigne čista zdrava naravna notranja moč,
kadar je v soglasju z Bogom.

In edino v tej moči je pravo življenje.

V Kandaharju so me toplo sprejeli. Posebno zanimanje zame je pokazal Hariz. Bil je visok, urejen in izobražen moški, ki si je s trgovskimi posli pridobil bogastvo in ugled. Pogosto je potoval v tujino, poslovno ali na počitnice.

Razkazal mi je Kandahar, potem pa me je povabil v svoj prostorni dom. Ko sva nekega tihega večera sedela na strešni terasi in filozofsko razglabljala, je mirno rekel: “Gospod Richard, oprostite mi za trenutek, nekaj moram opraviti.” Kar naenkrat je skočil s stola, obrnil glavo proti luni in začel zavijati kot volk: “Aaauuu, aaauuu, aaauuu.”

Nek mož, ki je bil iskalec resnice je v sebi vedel, da obstaja nekaj resnično takega, kar zmore dati pravo življenje in smisel vsemu, to kar kratko malo človek imenuje popolno.

A v prizadevanju za resnično spoznanje o tem, se mu je vsaka popolnost do katere je mukoma prišel po daljšem ali krajšem času razvrednotila.

Dolgo je skušal spoznati vzrok tega, zakaj ne more spoznati tega, kar je resnično popolno,
dokler nekega dne ni obupal.

Nekoč je bila skupina žab, ki so organizirale tekmovanje. Njihov cilj je bil: doseči vrh visokega stolpa. Zbralo se je že veliko gledalcev,  da bi si ogledali to tekmo in navijali. Tekma se je začela. Če smo iskreni: od gledalcev nihče ni verjel, da je možno, da bi žabe lahko priplezale do vrha stolpa.

Vse, kar se je slišalo, je bilo: ‘Oh, kako naporno!!! NIKOLI jim ne bo uspelo!’ ali Tega res ne bodo zmogle. Stolp je previsok!’ Žabe so začele obupavati … Razen nekaterih, ki so energično plezale naprej… Ljudje so še naprej vzklikali: ‘To je prenaporno!!! Tega nihče ne zmore!’ Vedno več žabam so popustile moči in so odnehale. … Ampak dve žabi sta plezali dalje … Enostavno nista želeli odnehati!

Vprašali so očeta algebre Al-Kavarzimija, kaj je človek, slednji pa je skromno odgovoril:

- Če je človek pošten in moralen, je to torej = 1.
- Če je šarmanten, mu dodamo eno ničlo, torej = 10.
- Če je bogat, mu dodamo še eno ničlo, torej = 100.
- Če je plemenitega rodu, mu dodamo še eno ničlo, torej = 1000.

Če vrednost morale (število 1) pri tem človeku izgine, so ostale samo ničle, ki so brezvredne.

Ko sem prilezel iz ledene himalajske reke Bagmati, sem zagledal dva kupa pepela, enega od sežganih trupel, drugega pa od žrtvenega ognja. Hladen veter me je v sami tkanini okrog ledij premrazil do kosti. Polastilo se me je silno hrepenenje. Kaj počnem tu – drgetajoč, osamljen, na pol sestradan in tako daleč od doma? Je bilo moje iskanje zaman?

Strmel sem v zvezde, ki so se svetlikale med vejami starodavnega banjanovca. Nočne ptice so otožno pele. Žrtveni ognji so osvetljevali rečni breg, na katerem so sveti možje z zavozlanimi lasmi, ki so jim kot vrvi viseli čez kolena, v plamene darovali ostra zelišča. S tlečega pogorišča so z rokami zajemali pepel in se mazali po telesu. Po končanem obredu so se odpravili proti svetišču, kamor sem si nadvse želel tudi jaz.

Velik je tisti, ki ni izgubil svojega otroškega srca.

(Mencius, kit.mislec, 372-289 p.n.š.)

Nekega čudovitega sončnega dne, je mati odpeljala dva majhna otroka, na cvetoč travnik.
Oba je podučila, da naj se čuvata čebel in čmrljev in naj jih ne preganjata.

Prvemu otroku, ob pogledu na pisani travnik, mravlje, žuželke, se je duša tako močno razveselila, da je bil ves prežarjen s srečo, a svetost v njemu ga je čuvala, da ni posegal po žuželkah mravljah in metuljih, čeprav so se sprehajale po njegovih rokah in letale iz cveta na cvet.

Izpolnjen s tihim veseljem med brenčanjem čebel in čmrljev, je gledal tihi let metuljev in kako so se mravlje hrabro sprehajale po njegovih rokah in travnatih listih.