Nekoooč v daljnih časih je vnuk staremu očetu ves srečen dejal,
Stari ata a veš kaj je dobro za srečo?
Kaj, je vprašal stari oče?
Vnuk mu je veselo odgovoril; da ima začetek in nima konca.
Stari oče se je iz vsega srca nasmejal in rekel; ti si pa navihan.

Potem se je vnukec zresnil in vprašal;
zakaj ni svet in vsako bitje in vsak človek dober?
Ah ni, tak je pač ta svet, je dejal stari oče.
Ampak jaz si želim in bom z svojo željo spremenil svet, da bodo vsi dobri.
Stari oče je dejal. Vem, a vedi-

Ravno tvoje lastne želje in vzorci razmišljanja ti bodo velikokrat zastrle resnico, a edino z nepristransko resnico lahko to dosežeš, in prideš na pravi način do tega, kar si izrazil kot svojo nedolžno otroško srčno željo in to najdeš. Ker če ne vidiš resnice, tudi ne zmoreš ravnati prav, videti resnico in ravnati prav je odrešujoče, sama želja za dobrim brez tega pa ne, celo zavede, ker mislimo, da so ljudje bitja in stvari taki, kot bi mi želeli pa niso.

Ko pa nas zaradi naše lahkomiselnosti in nepravilnega njih spoznanja ranijo, si velikokrat ne upamo verjeti niti temu, kar je resnično dobro za nas.

Trudi se, da boš nepristransko videl kaj v čem je in si ne boš pred tem zatiskal zaradi kakršnihkoli razlogov oči, edino če bo tako boš prav ravnal, in to bo vsem v dobro.

Umska prevara postanejo besede -iščite v vsem dobro-, če nam to kar iščemo in bi radi, da bi bilo, postane več od resnice same, kaj v čemu ali komu je in le tega resničnih zmožnostih.

Vedi da nekaj kar v samem temelju ni dobro, lahko sicer spreminja obliko v boljše ali slabše, se kultivira lepo govori in obleče, vendar dobro v enem pomenu besede, pa ne more biti kot tako, pa če bi ti to še tako želel. -To moraš spoznati-.

Čeprav je prav, da si tudi do tega pošten bodi pa popolnoma pošten, tudi do svoje resnične biti,
da ti je to ne da v ječo.

Najbolj trpimo, če navidezno dobroto kot tako vseeno skušamo postaviti zaradi naših želja ali kakršnihkoli koristi, celo lahkomiselne neosveščene otroške ljubezni, ker nas to nekako očara, na piedistal resnično dobrega, saj s tem začnemo častiti moloha, ker pa to kot tako ni in more biti resnično dobro, nas na koncu tudi razočara.

Zato v sebi kakor tudi v drugih, dovoli popoln razpad take navidezne dobrote, kajti v tebi je resnična bit, ki bo vzcvetela in živela v vsej celosti resnične dobrote.

Tako naj bo je dejal vnukec veselo poskakujoč po gozdu, čeprav ne vedoč, kaj vse ga še čaka.
Stari oče se je čudežno nasmehni in dejal;
otroci so zelo pogumni.
Potem ga je nežno ljubeče pobožal po laseh in dejal:
»Tako kot roža na travniku ne požene spomladi v novi dan navadno ena sama, jih je veliko,
ki častijo iz dna srca prav, Boga očeta v nebesih in povsod«.
Lepo je biti v dobri družbi!