Na tih predbožični večer poslušam stare pesmi. V kaminu prasketa ogenj, soba je polna lesketajočih zvezdic. Skačejo iz ene stane na drugo. Glasba napolni celotno sobo, nežno se sliši tiha noč, blažena noč. Diši po cimetu, po pravkar pečenih keksih in plamen sveče se dviguje proti nebu.

Božični duh napolni srce, preseli se v vsak kotiček telesa. Kaj si želim, nekaj zase, nekaj za vse ostale. Če si želim dobro za vse, seveda želim tudi zase, saj smo vsi eno. Kako ne bi energija vsega lepega in pozitivnega prebudila tega spečega sveta in ga osvobodila trpljenja.

Prijateljica me je vprašala štiri vprašanja?

Mogoče ti bo odgovor iz mojega razumevanja všeč;

1. Ali je dušno srce naša vest?

Ne, ker je naša slaba ali dobra vest vezana na pretekle dogodke
dušno srce pa vedno izhaja zgolj in samo iz tega trenutka imenovanega zdaj.

Ali res mislite, da je vse tako kot je edino smiselno.

Obstaja pregovor, to je prelepo, da bi bilo resnično.

Težko je dopovedati vsakemu človeku, ki se oklepa te trde zemeljske grude, ki ve kaj pomeni v potu svojega obraza boš jedel svoj kruh, prah si in prah boš postal, ki se je navadil na padel svet in njegove zakone življenja, ter se po njegovih zakonih uveljavlja in živi.

Njemu govoriti o svetu resnične ljubezni, je skoraj nesmiselno.

Kajti božje rojstvo je nekaj novega in čeprav se zgodi v tem svetu, ne pripada tem svetu.

V tvojem in mojem življenju igrata bistveno vlogo prisotnost in odsotnost.

Prisotnost je osredotočenje na zdajšnji trenutek, odsotnost pa sprehajanje v mislih v preteklost ali prihodnost.

V tvoji odsotnosti ni tistega občutka ljubezni do sebe, ki izpolnjuje tvoje dušno srce. Zato v sebi čutiš praznino in nezadovoljstvo.

Ko človek pride v malo zrelejša leta začne razmišljati tudi o onostranstvu. Veliko prijateljic in prijateljev se že zaveda, da ta energija, ki nas vse živi, kateri eni rečejo duša po smrti nekam gre. Praktično v vseh religijah obstaja v onostranstvu pekel in nebesa.

Kar nekaj mojih znancev in prijateljev je prepričanih, da jih v onostranstvu čaka pekel. Ker pa je onostranstvo samo zrcalna slika tega kar počneš tu v mislih besedah in dejanjih, če drugim ljudem misi povzročal trpljenja in zla se nimaš kaj bati. Po mojem videnju gredo tisti, ki so počeli velike pi***rije takoj v nižja nadstropja Dantejeve Božanske komedije, ostali pa grejo na etrsko čiščenje.

Redki ljudje so postali na tak način boljši, da si nikoli ob tem niso poželeli biti boljši od drugih.

Delno to človek sicer izpolnjuje, to biti res vdano v vsakem oziru, tu in v tem je pa res edini začetek dobrega in totalen konec slabega.

Vendar nikar komu kaj očitati, saj veste svet okolje, ki bi moralo biti temu, kjer se ustvarjajo osnove za življenje res blagodejno, uči in priporoča vse drugo.

Ne rečem za utrjeno bit, da se preizkuša, pa še tu sem za popolnoma prav, kar se tiče tega in tudi vsega.

Prazna beseda brez bistva, poraja hrepeni in izraža temno hrepenenje po nečem, ne da bi vedeli, kaj v resnici je to, kar se si na temelju tega in tako želi.

Polna je negotovosti, dvomov zmot in zablod, ter vseh fanatizmov, ki nastanejo na temelju tega.

Redkokdaj je vse tako, kot smo rekli povedali.

Ne namerno, ampak kakšna malenkost je drugačna.

Ljudje to zamolčijo celo, če opazijo, ali bi jim kasneje prineslo priznanje tega kakšno izgubo, ali sujeta, da je nekaj drugače, kot so povedali obljubili, ali se nočejo več s tem ukvarjati ali nimajo časa itd.

Gremo v kino, gremo v kino alo, mulčki, gremo v kino, veste, tam je vedno zanimivo, fino: , resno, komično, napeto.

Tam so sami nad zmogljivi, ah in oh junaki, same super zvezde, ki so super megakul..., čeprav se tudi tu in tam kdaj zmotijo, se iščejo, se kdaj zaljubijo, se jočejo, trmarijo, se skregajo, zelo so občutljivi na hitro v jezi v kovček, potovalko spravijo najnujnejše z letalom, avtom ali pa kar peš pobegnejo na drug neznano kam in strašansko daleč, a ko si v jezi dajo duška, se včasih hitro pokesajo, pa čeprav se prvi hip zazdi, da za nič na svetu in nikoli ne pozabijo verjeti vase, v zmage, v ljubezen, v svoje sanje, pač v vse, kar napravi jih pokončne, uglajene, nežne, nasmejane, prepričane v svoj prav, ognjevite, strastne, a nikoli zlobne...

Napisano nisem vzel kot tolažbo ali povoj za življenjske rane, ampak po mojih možnostih in spoznanjih o dobrem, kar sem kot bitje počel in počnem v smeri resnice tega.

Na netu, kar na neki Googlovi domeni napisane besede, - Nimamo zmeraj prav, in tega resnica, so mi segle globoko v srce do dna.

Res je treba to - prav - približevati le koliko premoremo, v srcu, zmeraj temu, kar je res povsem nedolžno neomadeževano sveto, pa se ne pustiti prevarati, ne samo prevarati, videti in s tem v skladu pošteno ravnat.