Ko si zaljubljen v ljubezen, takrat še nisi ljubezen, ampak se z njo na nek način le sebično ukvarjaš.

To ni oseba to je sila, celote, ki se ne da zgrabiti ne posedovati in pridobiti tudi z zaljubljenostjo ne, temveč le s čistimi brezpogojno nesebičnimi tem osnovam v sedaj zvestim življenjem in deli.

Kajti nismo poklicali biti zaljubljeni temveč rasti k temu, edino to omogoči biti to.

Kadar v to gledamo, nočemo pa z rastjo k temu vse bolj to postajati, ostanemo pri videzu, zraven tega ohranjamo svoje, mali jaz t.j. delček sebičnosti, torej hočemo to imeti, kar je ovira k temu, to postati, takšni pa ne moremo dajati brezpogojne ljubezni vsem in tja kamor spada.

Isto je, če kdo dela odrešujoče delo in se zaljubi v dela sama, kot človek, ki se zaljubi v lastno stvaritev in stvaritev hoče prisvojiti sebično zase, namen in bistvo stvaritve pa pripada nečemu popolnoma drugemu.

Kako ga ne bi to, na koncu pripeljalo v veliko zablodo in nesrečnost.

Ne nagovarjam k neposlušnosti.

Velikokrat nas v tem svetu ne reši ne znanje, ne pridnost, ne poslušnost pa tudi neposlušnost.

Vse to pa nam lahko koristi, v vsem, da ne končamo v utvarah in zablodah, če sledimo resnični ljubezni, ki v srcu res na zdravi osnovi bistvo izpolnjuje.

Ljubezen ima enostavno rada, vendar brez znanja ali modrosti jo lahko marsikaj prevara.

Nobena vrlina nas ne reši, sama in tudi vse skupaj ne, le če sledimo delčku resnične ljubezni, ki je v nas, ampak res rečeno je resnične, ne neki ljubezni, ki je stranski proizvod vsaj nekoliko prav dojetih vrlin odrekanj in želja, ki na temelju tega nastajajo.

Če nas le to ne zavaja, je pot in živeti resnico prava.

Takrat v ljubezni Žari pogum, za prav uporabljati ljubezen, pa tudi vsako vrlino, za to je vendar potreben pogum.

V tej ljubezni žari poštenost. Kaj vse pa se zgodi ko je pogum drugače uporabljen.