Poezija se ne vsili, se izpostavi. (Paul Clean)

Pesniki vedo, česar ne vedo filozofi – da mora skrivnost ostati skrita. (Kajetan Kovič)

Poezija je izguba časa, denarja in statusa. Toda vse te izgube so malenkost v primerjavi z radostjo, da ti je bilo dano biti del čudeža pri nadaljevanju in ohranjanju sveta živega jezika in poezije. (Tomaž Šalamun)

Pesnik zabija domislice kot žeblje in obeša nanje spremstvo. Ničesar ne razplete snovno-psihološko, vse navrže, ničesar ne izpelje. (G. Benn)

Čakanje na pesem je le ena od neskončne vrste stopenj, kjer je tako imenovani cilj le ena od njih. (J. Ashbery)

En izčiščen verz je več vreden kot vagon proze. (C. Milosz)

Ne išči me,
ker sama pridem
iskat to,
kar je v tebi
mojega.

Jemljem
neopazno,
s prefinjeno
tenkočutnostjo,
spoštljivo
in hvaležno.

Stopili smo v božični čas.
Znotraj pri duši nam je lepo.
Zvečer se zazrimo visoko v nebo.
Tam gori zorijo mlade sanje in upanje –
življenju darujoče sile,
rojene v blagem materinskem naročju našega doma.
Resnica veselja in radosti, ki prosi za molk in razmislek.
Misli vzvalovijo in prepredejo ozračje.
Jutranje sonce obžari gozd in tvoje drevo,
ki razkrije skrivnosti vetra
in globočino korenin tvojega rodu.
Kot ptica brinovka v letu se vračajo mednje.
Pobožaš rodno grudo z milino in mehkobe roke.
Srce ti obudi davne mladostne spomine,
ki jih je čas pomešal med sabo.

Rada hodim po tržnici, občudujem, kupujem,
vmes ceno znižujem pa ponovno vprašujem.
In koliko bili bi ti zimski copati sredi poletja,
Je minil že čas zdravega regratovega cvetja...

Cinkarila sem in nižala, ko je nekdo zamižal,
mi ponudil par še zapakiranih lepih copat,
moje številke, takšne, da me ne bo zeblo,
le shranila jih bom in takrat obula ko bo čas.

Zdaj novembra ponovno sem na tržnici,
iščem trgovca, ki mi copate je prodal,
mi za hece ni a moram sebi se smejati,
le kako mu je uspelo me z levimi naplahtati.

Nasmeh naj prinese vam iskre v oči,
naj ogenj zaneti in svetle luči
v to leto , ki tiho ga čas priganja
in prav je , da vsak o sreči zdaj sanja.

Naj sanje postanejo jutri resnica,
veselje pa širno na nebu kot ptica.
Ljubezni in zdravja cvetijo nam polja
in vsakogar spremlja prešerna naj volja...!!!!!

Večer nagiba že se v hladno noč,
ko otrok je zajokal klical na pomoč,
saj parkeljni z Miklavžem so prišli,
z darili le stežka ga mami pomiri.

Minila tedna dva sta že je mimo,
se otroci spet Božička veselijo,
morda darila najbolj so privlačna,
že je mladež neučakana takšna.

Le še en dobri mož Dedek Mraz,
ob Novem letu pride še je čas,
da zapojejo mu pesem otroci,
zvrhan koš daril ima že jih trosi.

Sreča se skriva v drobnih stvareh -
v nasmehu, objemu in svetlobi v očeh.

Pogum naj prinaša za vsak nov korak,
upov nasuje, da zdrav bo in blag!

Srečno...

Stojim pred vhodom in zrem v nebo.
Od nekod pride vonj po kostanju,
tistem pečenem, ki ga obožujem,
manj pa laježu psa iz gozda.
Po glasu ugotavljam poreklo kosmatinca.

Le kaj bi dala samo za en pečen kostanj,
pa da bi pes prenehal preganjati divjad,
Morda le laja proti polni luni ali pa,
saj več ne vem kaj mislim,
vonj pečenih kostanjev je božanski

Ne želi mi sreče, sam ves nesrečen.
Ne želi mi ljubezni, če je ne zmoreš.
Ne želi mi zdravja, če ga ne premoreš.
Ne želi mi družine, če svoje nisi vreden.
Ne želi mi uspeha, sam prav neuspešen.
Ne želi mi dela, če ga zase ne iščeš.
Ne želi mi dobrote, če si sebičen.
Ne želi mi radosti, če vedno si kisel.
Ne želi miru mi, če nisi miroljuben.

Primanjkljajev na duši so polne ti želje.
Niso obet za vse življenje.
Je premalo prijaznost le za en teden.
Ponujaš lupino brez vredne vsebine.
Določaš, izločaš, nad druge se dvigaš.
Le Bogu zaupaj me sleherni dan.
Sebi in meni tako res pomagaš.
Tudi božjemu delu ne boš ovira.
Tako vate in vame steče polnina.

Zapeli topolu so v vetru z ravnic,
v krajih v deželi najlepših so ptic,
tamkaj v Prekmurju kjer Mura šumi,
mlin tik ob reki zdaj še melje živi.

Nad polji ponosno štorklje letijo,
ljudje iz Prekmurju se jih veselijo,
tam polja pšenična v soncu zorijo
iz zrnja bo moka, jo v mlinu dobijo.

Nekoč bil je lovec živalim bil strah,
kar je ugledal je ustrelil na mah,
streljal na ptice fazane povsod,
s strelim ustavil je njihovo pot.

Na preži je čakal kar cele noči,
tamkaj na jasi bil budnih oči,
zagledal je srno, že puško drži,
jo točno usmeril, živa več ni.

Še vedno na preži čakal je tam,
a je pogledom se usmeril drugam,
iz gozda mladiča srne gresta,
našla sta mamo, negibna bila.

Vincent, naslikal mnoge prelepe si slike,
zvezdnato nebo, svoje portrete in druge like.
Nihče ni cenil tvojih slik - njih lepote
njenih motivov, sloga in njih krasote.
Spopadal z zelo veliko si se žalostjo,
tvoje srce ni bilo napolnjeno z radostjo ...
Proti koncu si spoznal, da zelo si bolan,
celo del svojega ušesa dal vlačugi si v dlan.
Bil si vzkipljiv in ljudje te niso razumeli,
prodal si eno sliko, ker tvojih del niso doumeli ...
Sedaj, ko te ni, so tvoja dela cenjena in večna,
a kaj, ko tvoja življenjska zgodba je nesrečna!

Pojem o lepih vsakdanjih rečeh:

kako prebujajo se zgodnja jutra
z zadnjim pomežikom zvezd;

kako po dežju mavrica z nebes
s svojim živobarvnim pajčolanom
oplazi najvišje vrhove dreves;

kako igrivo se sprehaja skozi vse menjave časa
naša mamica Narava, večno lepa, večno mlada.

Mar je dobra le tista pesem,
ko ob branju vsak je resen,
spet tista kjer se vsak smeji,
med verzi za trebuh se drži…

Je dobra ko jo bereš in jočeš.
pa jo do kraja prebrati hočeš,
ali le tista brez repa in glave,
koder brez lepe rime so prave.

A vsaka nosi svoje sporočilo,
kaj če v pesmi se je ponovilo,
pač ne štejte tega komu v zlo,
saj naslednja že drugačna bo.

Še ko spi se smeji.
Življenje ima sladko
nič ga ne greni.
Kako lepo se mu godi,
ko mama za vse poskrbi.
Na suho previt
trebušček je sit.

Bil v družbi z mladimi, tam sem se zabaval,
zakaj hodil bi po gostilnah denar zapravljal,
klepet v začetku bil mi povsem nerazumljiv,
od kod besede mladini jaz se tega nisem učil…

Prav vsak stavek besedo ful s seboj je nosil,
za razlago enega od mladeničev sem prosil,
mi razlagal dodal mi rekoč besedo je še halo,
zdaj vem prav dobro to nekaj mega je bilo.

Počasi spoznaval sem besede moderne dobe,
meni pred tem so se zdele še nerazumljive,
a me čas povozil zdaj mislim se nasmejim,
le kje sem hodil do sedaj, le kje sem bil…

Včasih sem sam ter razmišljam, gledam,
Danes o mačku ki lenobno poležava,
Tačke ima obrnjene v zrak.
Ko ga pokličem se le pretegne,
se obrne in nadaljuje
spanje zvit ko paragraf.
Nje ki ga razvaja danes ni...

Tam v kotu na stropu je, vidim ga!
Celo domovanje ima ; mrežo,
tudi streho nad glavo ! Ni lačen?
Le kaj je, bo preživel če ni muh…
Sosedov pes laja po oknom,
želi biti pomemben nikogar ni.
Morda pogreša mojo pozornost…

Tam je stal, nebogljen, objokan…
Le še njo je imel a je ni več.
Bog jo je vzel k sebi v raj.
Ostali so spomini iz preteklosti

Zdaj mu bodo spomini dali moči,
morda za jutri in potem naprej,
ko zaposleni otroci nimajo časa,
vedno je kaj bolj pomembnega…

Čas teče, leta tudi vse se ponovi,
se otroci poročijo, otroke dobijo,
ostanejo sami z upanjem spomini,
se tolažijo, razmišljajo, niso edini…

Kako mu povedati, če me ne sliši?
Kako mu pokazati, če me ne vidi?
Moje srce se nemo v solzah otepa.
Ostra bolečina se širi po žilah, kot kačji strup me osvaja.
A on me iz daljave praznih oči gleda.
Temna senca,mračen um kot zavesa zastirata mu pogum.
Svoje srce si zaklenil, mojo dušo ubil.
Rekel si ne ljubim te in zaloputnil KABUM!!!
Po nosu sem dobila, kri se je ulila .
A ne boli toliko ko to, da ob meni te ni.
In kaj sedaj ? Iti naprej ali iti nazaj?
Nazaj ne gre.
Zatorej stisni zobe, otresi noge, v oči ga poglej in pogumno naprej.
Nekoč še žal mu bo zato, ker izgubil drago bo ženo.
Izgubljeno ne vrne se nobeno.!

Ko sem se oziral naokoli me je spreletelo,
grobovi so bili polni sveč vseh oblik, velikosti,
cenejših, dragih, vseh oblik in velikosti.,
svežih rož kot da ne bi napovedovali mraza,
ko cvetje klone mrazu in tudi cvet umre…

Ljudje so množično nosili svojim dragim,
se ob tem glasno pogovarjali, smejali,
slikali ob grobovih pokojnih svojcev,
bilo je kakor da gre le za nek običaj,
čas ko se morajo hvalisavo izkazati.

Le redki grobovi so bili skromni,
z nekaj svečkami, rožami v vazi,
urejeni s sveže nasutim peskom,
a so jih nekateri mimo idoči prezrli,
kakor da so manj vredni pozornosti.

Očetu

Očka, že dolgo je, kar te več ni,
A spomin nate še vedno živi, živi.
Poznal si mnogo ljudi,
O tebi govore le lepe stvari.
Spomnim se te vsak dan,
Bil si nam očka predan.
Ko si dedek našim otrokom postal
Dedi ime si dobil in to si ostal.
Danes posebej se te spominjamo vsi,
Zate zdaj drobna lučka gori.

Njena visokost cigareta,
neznatni predmet poželenja,
med prsti rada se valja,
še raje se ustnic dotika.

Njena visokost cigareta,
zdravju resnično odvratna,
pol človeštva podjarmlja,
pretkano svarila preganja.

Nezdrava, pogosto prižgana,
si prilašča tudi orjaka,
premnoga mična dekleta,
mlada in stara leta.

https://www.youtube.com/watch?v=jB47UVqtD_Y

Sem bil vesel in presenečen,
našli so me res sem srečen.
za predvajanje me zaprosili,
nekaj kitic iz pesmi uglasbili..

Pesmi sem prisluhnil se nasmehnil,
saj res je moja sem se zresnil,,
zdaj viža tam se uveljavlja,
iz anonimnosti poslavlja…