Stopili smo v božični čas.
Znotraj pri duši nam je lepo.
Zvečer se zazrimo visoko v nebo.
Tam gori zorijo mlade sanje in upanje –
življenju darujoče sile,
rojene v blagem materinskem naročju našega doma.
Resnica veselja in radosti, ki prosi za molk in razmislek.
Misli vzvalovijo in prepredejo ozračje.
Jutranje sonce obžari gozd in tvoje drevo,
ki razkrije skrivnosti vetra
in globočino korenin tvojega rodu.
Kot ptica brinovka v letu se vračajo mednje.
Pobožaš rodno grudo z milino in mehkobe roke.
Srce ti obudi davne mladostne spomine,
ki jih je čas pomešal med sabo.
Dlan ni izgubila svojih moči.
Duša že ve, kje je njen dom in kje so spomini.
Brinovka vzleti in se svobodna dotakne neba.
Svetlo je in radostno za Sveti večer.
Kri vzvalovi čez kraške doline, vrtače in uvale.
Vse poti vodijo tja, kamor si srce najbolj želi.
Tja v rojstni kraj, kjer so mladostni spomini doma.
Stopili smo v božični čas.
