Največkrat imam nohte leve roke bolj previdno in lepo porezane in opiljene od desnih,
ker mi je desnica bolj poslušna in spretna od levice.
Obe sta odvisni druga od druge.

Tudi ljudje bolje in prej vidimo,
kaj bi bilo prav popraviti na drugih kot na sebi.
Dobro je vedeti tudi, kako nas vidijo drugi; lahko nam je kdaj v pomoč.

Svetli občutki so kot nežno obarvani cvetovi
na travnikih z ljubeznijo ogretih dni;
vabilo so rojem radostnih misli,
da kot čebele oprašijo vse svetle zamisli,
da dozorijo v plodove medsebojne pomoči,
da temni občutki, nameni ne dobijo moči,
da niso ovira vsem svetlo sijočim.

Ne želi si previsokih stvari, ki so tvojim poštenim zmožnostim nedosegljive, vedi, da so mnoge, ravno take želje, spravile na kriva pota.

S tem ni mišljeno, da si ne bi nikoli nič boljšega zaželeli, ampak, da bi take želje popolnoma opustili, kadar na popolnoma pošten način, ne moremo priti do tega, kar želimo.

Življenje po najvišji dobroti, ni pogojeno s tem ali boš imel dosti ali malo, torej je vsem poštenjakom tudi dosegljivo.

Ko pripraviš komu veselje,
ga pripraviš še svoji duši.
Ko komu prav pomagaš,
pomagaš še svoji duši.
Ko si komu dober zgled in spodbuda,
spodbudo prejme še tvoja duša.
Zato dobivaš vedno več spodbud,
širiš dobro in res napreduješ,
s tabo napreduje tudi svet.

Osupel sem, kako brez moči so ljudje, da bi drug drugega osrečili, se razumeli, si ustregli in se ljubili. Tisk, radio in televizija nam vsak dan servirajo skorajda smrtno dozo surovosti in nasilja, brezobzirnosti in nesmisla. Kaže, da zborovanja, pozivi, demonstracije in protestne akcije ne pripomorejo kaj dosti k medsebojnemu razumevanju.

Vsak hoče na svoj način izboljšati svet in si na dvomljive načine prizadeva za mir. Zdi pa se, da nihče ni pripravljen na spravo, da bi tako dosegli mir. Zdi se tudi, da nihče ni pripravljen poboljšati samega sebe. Vsak hoče začeti pri drugem. Vsak hoče obtoževati, kriviti in klicati na odgovornost druge. Tako smo se znašli v Babilonu. Obsedel nas je babilonski duh, duh zmešnjave in pomračitve.

*
Moja stara mama je rekla:

Biti prijazen
ne pomeni,
da se pustiš pohoditi...

Za pozornost in čustva nekoga
se ne prosjači.
Če niso svobodno dana,
niso vredna truda.

Vem, da nihče
ne more biti popoln za vse,
toda vedno boš popoln
za osebo,
ki si te zasluži.

Že leta nas zavajajo z besedami o morskih sadežih,
simfoniji morskih plodov in žetvi v ribogojnicah.

Niso živali zlorabile pomena besed iz rastlinskega sveta,
ampak ljudje, da bi ob ubijanju živali utišali vest.

Svojo in drugih.

Edino, če človek ohrani in izpolnjuje bistveno,
bo ohranil tudi srečno srce.
Ni človeka, ki ne bi ustvarjal nekaj.
Kakšen navdih takšno ustvarjanje.
Ne lepota noči,
ne lepota dneva,
ne ko nekaj obožujemo,
ne morejo opisati
brezpogojne ljubezni.
V brezpogojni ljubezni,
opuščamo pozemeljsko slo k duhovnemu,
takrat na edini pravi način k duhovnemu rasemo,
s tem pa, ko odmaknemo vse zablode, laži, zamere in sodbe,
na pravi način vstopimo v tišino,
v kateri biva in se vsem razodeva ljubezen.

Ko ne veš, kam si odložil očala,
jih ne išči vsenaokoli,
najbrž ti sedijo na nosu.
S težavami ne obremenjuj drugih ljudi,
po sebi se ozri in se odkrito oceni,
zakaj vztrajaš v stari zmoti,
ob koga se nenehno spotikaš,
komu ničesar ne oprostiš,
komu življenje greniš.
Čas je, da si kaj priznaš, se popraviš.
tedaj stvarstva pomoč pridobiš.
Zato: gledati, se videti in uvideti.

Puhlica,
ki se kmalu razprši,
je ljubezen v katero nimamo vere.

Po svoji smrti me je moja mati obiskala trikrat. Poskušala mi je pokazati, da obstaja posmrtno življenje. Ko je še živela, sva sklenili dogovor, da me bo skušala osvestiti.

Zadnji obisk moje matere je bil najbolj presenetljiv. Ležala sem na mali postelji z baldahinom v svoji sobi, sobi iz mojega otroštva, v sobi – in na postelji – kjer je umrla moja mati. Luč je gorela. Skozi okno (na deželi so noči zelo temne) sem slišala neprekinjeno šumenje vetra v listih na drevesih. Naenkrat se mi je prikazala moja mati. Stala je na pragu. Ozrla sem se, jo zagledala in bruhnila v jok.

Opazujem svoj par čevljev,
usklajenih z velikostjo in obliko nog.
Par čevljev ali nog sestavlja celoto.
Zamenjava mest obeh nog
bi skazila vzajemno povezanost,
namenjeno hoji vštric, menjavi
prednosti eni in drugi za korake.
Usklajena hoja obeh, enako potrebnih,
je podobna človeškemu paru.
Sedenje ali stoja prekrižanih nog
spominja na prekrižani kopji ali sablji
in moti pretok energije po telesu.
Hoja v samo desnih ali levih čevljih
bi bila zelo opotekava in težavna.

Iz priporočil duhovnega sveta
za zavestno življenje:

Želja po bogastvu je napolnjena
z negativno energijo, vrniti jo bo treba.
Dolgo bo trajalo, da nam bodo
vsi okradeni odpustili.
Če bi nam bogastvo res pripadalo,
nas ne bi bilo strah, da ga izgubimo.
In ga res izgubimo.

Tesar je končal naporen in trd delovni dan. Žaga se mu je pokvarila in motor majhnega
tovornjaka mu ni hotel vžgati. Ko je vozil delovodjo proti domu, je ves čas molčal kot grob.

Ko sta prispela do njegovega doma, je svojega nadrejenega povabil, naj stopi z njim. Ob poti je rasla velika pinija, in, ko sta se bližala hiši, je tesar za trenutek postal pri njej in se z obema rokama dotaknil vršičkov njenih vej.

Ob odprtju vhodnih vrat doma je doživel veliko spremembo. Njegov napeti obraz se je sprostil v nasmeh ob pogledu na svoja dva otroka. Potem je objel in poljubil svojo ženo.