Iskala sem zbližanje z materjo,
ki me v prejšnjem življenju
ni hotela roditi.
Pot je vodila v grad, med zdravilce.
Vstopila sem spodaj,
kot Desetnica.

Minilo je sedem let
in moje oči so spregledale.
Otroška nemoč se je razpustila.
Podzemlje je vpilo dnevno luč.
Iluzije so se razblinile v nič.
Življenje je izkopalo zataknjeno sidro,
da je svobodna plovba mogoča.

Odkrivam, od kje žalost.
Kamnita, presušena struga,
brez vode.
Izpita, siva, koščena starka,
z zategnjenim vratom
usmerja pogled na zaprta vrata.
Čaka obisk tistih,
ki so jo izdali,
prevarali in zapustili.
Že dolgo je tega,
a čaka in čaka.

Opazujem jo
in se ji približam.
Položim ji roko na ramo
in ji povem,
da tega obiska nikoli ne bo.
Ne k njej.

Travna ruša je ozelenela.
Prekrila je gola področja.
Kot koža pokriva
grudasto skorjo,
jo čuva pred hladom,
jo ščiti, varuje.

Pustim svojemu zelenilu,
da se razraste,
da se preplete
z zaskorjeno zemljo,
da tke svoje zaščitno tkivo
čez ranljivo goloto,
da jo pokrije z zelenimi lasmi,
da splete travno preprogo
pisanim metuljem,
da se odpre soncu.

V kovnici se kuje,
neutrudno, brez oddiha.
Nakovalo in kladivo,
moč udarcev,
gnete in preoblikuje
brezoblične kose
v ciljne oblike.
Spretno in pozorno,
v ritmu, ki predano pleše
kuje stalno, brez oddiha.

Bleščična preproga
razgrinja neskončno število
svetlobnih sporočil.
Poplesujejo in veselo pozdravljajo
moje trenutke počitka.

Kodrasta reka
praznuje z menoj.
Pravi mi,
da zame pleše iz užitka,
da zame sije v svoji razkošni
biserni predstavi
bahavega nakita.
Zame je užitek,
ko jo občudujem.
Biseri so njeni,
hoče, da tako ostane.
In tako je tudi prav!

Prerešetana,
neštetokrat hladno preslišana,
utišana v poskusih,
da se raztegne čez mrakobnost,
ustavljena v dvigovanju sidra,
ki se je zakopalo globoko
v kalno, smrdeče podzemlje.

Nikoli ne bo odnehala.
Našla bo tvoje bolečinsko jedro,
zatipala bo rakasto cisto
in iskala vzrok za njeno iznakaženo podivjanost.

Zdaj se mi nasmiha,
a denar usiha,
čeprav je hladna,
je nepozabna.

S seboj nosi skrbi,
a to ljudi ne boli,
mimo njega hitijo,
se ga kar bojijo…

Pa saj ni nalezljiva,
le vest jih daje,
Sem ter tja godrnja,
kakšen kovanec da.

Na platnu je tekla predstava.
V njej sva bila igralca oba,
zdaj si jo ogledujem.

Gledam to, kar je bilo skrito zakopano v meni.
Drugače, kot da sem to uzrla pri tebi,
doživela v odnosu s teboj,
tega ni bilo moč spoznati.

Bilo je težavno, zahtevno,
bolelo je do skrajnega praga znosnosti,
še v filmski predstavi je burno.
Pa vendar:
Cel lonec cekinov jemljem iz trebuha,
ki je vse to sprejel in prebavil,
nato pa spustil med izločke.

Še malo pa nas bo objela in mi njo
pomlad ki nas že rahlo boža.
na jasah, tratah ob gozdovih,
povsod naokoli se prebuja.

Sonce prijetno pozdravlja,
se od zime poslavlja,
nič ve ledu v kotanjah,
vse v cvetju kot v sanjah.

Jutranje meglice še jezijo,
a s soncem odhitijo,
Vesna v obraz vsa žari,
njen praznik se slavi…

Pestujem tišino.
S širokimi krili objema
razburkano pokrajino,
jemlje jo vase
in jo tolažeče pomirja.

Pestujem tišino.
Njena oaza je zdravilna
po trušču v svetu.
Pestujem tišino.
Pustim ji,
da prazni natlačen prostor
in da polni praznino.

Ozri v zvezde se v nebo,
kjer zvezdne steze teko,
in mesec se smehlja,
srce v trenutku zaigra.

Kot rajski zven so zvezdne steze,
Kjer se želja uresniči izpolni,
Pomiri dušo in notranjost,
S seboj nosi v daljave.

Morda kdo posluša tvoje petje,
sliši utrip tvojega srca,
a le nekdo ki te pozna,
srčne rane ozdravi.

Prisluhnil je v noč,
Zaslišal angelski glas,
Tam iz daljave,
Kjer rodna je vas.
Kjer utrgal je cvet,
V vasi bilo je deklet.

Nekje v daljavi zvon odmeva,
Kakor da angel prepeva,
A potok ob mlinu šumi,
O preteklosti govori,
Ko se pšenica s srpom še žela,
Se kasneje v mlinu mlela.

V mojo ekipo
vstopajo nove priložnosti.
Podajajo mi svoje roke,
sprva se zde kot ročice,
čiste, drobne, odprte, otroške.
Pustim si,
da hodim za njimi.
Z odprtimi, zvedavimi očmi,
z izostrenim sluhom,
s pozorno zavzetostjo
in z okretnim odzivom.

Kepa plastelina
se zmehča v toplih dlaneh.
Voljno, brez sile jo gibi spretnih rok
zgnetejo v želeno obliko.

Gnetem se skozi življenje,
v svojih toplih dlaneh.
Grejem jih s srčno toploto,
svet sodeluje,
bolje mi gre,
ko sem voljna sprejeti,
kar mi prinaša življenje.

Zmrzal škripajoče popušča,
pred zaprtimi vrati
ščiplje v premražene ude.

Na tleh je trdo,
zgrbljene gube ne računajo več,
da jih poravnajo.

Nisem osvojila tvoje trdnjave,
ti pa nisi osvojil moje.
Rdeče petelinje perje
je ostalo brez leska,
ponarejena barva se mu lušči
in razkriva garjavo kožo.
Lastna volja nosi
prapor zmage,
ostala je nepremagana.

Tožijo, nimajo denarja,
živijo za nakupovanja,
nov telefon, oblačila,
za vsadke, lepa krila.

Ne delajo nikjer,
živijo le ob darilih,
nekatere ob poživilih,
ob bedakih, njim enakih.

So kot pijavke, ne pijejo kri,
Saj vedo kako se lepo živi,
žrtev težko jim najti ni,
naivnežev kar mrgoli.

Mi veter nosi pesem iz gozdov,
pesem mladosti ljubezni dih,
melodijo ki me spominja na njo,
ko sva spoznala se, bilo je lepo.

Takrat sem prvič ji mačic natrgal,
pomladni je veter naju je božal,
pogled in objem je povedal vse,
teh trenutkov se spomniva še.

Ko zdaj se spomniva nazaj,
v mislih čas prikličeva kdaj.
nama veter zapel je melodijo,
melodije srca ki ne zbledijo.

jože.k

Pustim jih pri miru,
ne oziram se nanje.

Skrbi.
Prihuljeno, potuhnjeno se plazijo,
jeguljaste, sluzasto spolzke,
brez hrbtenične osnove.
Zaudarjajo po kislem,
trohnečem in razpadajočem,
brez moje pozornosti
so uvele in prazne.

Pustim jih,
da shirajo.
Brez njih mi je bolje in lepše.
Ometem pajčevine po kotih,
kjer se potuhnjeno nabirajo
in se hranim z ročnim delom.

Ponovno sneg naletava,
se veter z njimi poigrava,
a trobentice na bregu žarijo,
kakor ptice v pomlad hitijo,

Se zvonček prijazno klanja,
pomlad prišla je oznanja,
tam mačice mehke zvezdave,
krasijo obrobje mi planjave.

Poslavlja se že odhaja,
nam zima, sneg iz kraja,
petje ptic in pust jo preganja,
resnično težko čakam maja.

jože.k

Nisem usahnila,
tečem na sonce,
ki me greje.

Toplo hrani moje delo,
da ustvarjam in delujem,
tkem in spajam,
orjem, sejem,
delam pridno, neutrudno.

Vsak gib šteje,
se prišteje k vsem ostalim,
vtke nit v moje novo platno,
moj kolovrat teče, teče.

Mraz si je obril belo brado,
rožnato rdijo lica pomladi,
sramežljivo se šobijo njene ustnice,
topel piš liže
jezerski led.

Zaskorjeno tkivo se raztaplja,
pod njim je obrušena sinja gladina.
Led poka,
nakana prevare je bistro razkrita,
nastavljene pastne vabe
so spregledane sprhnele.

Bel povoj mi je v pomoč.
Vase jemljem njegovo luč
in vanj se zavijam,
da lažje vstanem.

Otrdi mi pod kožo,
drži me pokonci
in me ščiti pred dotiki,
ki se jih ogibam.

Pomaga mi,
da lažje računam nase vedoč,
da imam v sebi
svetlo, zdravilno oporo.

Ko vzcveti žlahtni cvet samostojnosti,
se njegov dehteči vonj širi postopno,
nove spretnosti skačejo v nahrbtnik
življenjske opreme,
skelet je trdnejši,
hrbtenica pokončnejša,
sklepi okretnejši,
gibčnost in prožnost
sta bolj elastični.

Samostojnost te odveže preteklosti,
v njej si prost žrtvenega kamna
bremen otroške nemoči
in kilave vzgoje neukih varuhov.