Svetloba je spletla gnezdo
za lastovko,
ki je prinesla pomlad.

Vrnila se je
s svojo jato,
vesela vrnitve domov
preoblači spomine na hlad
v toplino
zeleneče vigredi.

Drobna krila so zmogla
velike razdalje,
njen kompas
je vodil domov.

Ko se udomačiš
v svojem svetem prostoru,
si kot seme
posejano v hranljivo, ljubečo prst.

Do sebe ne spuščaj škodljivcev,
ne radovednežev,
ki bi nenehno kopali po tvoji maternici
in preverjali tvojo rast.

Do sebe ne spuščaj dogoprstnežev,
ki bi te iztrgali
ljubečemu domu
v pohlepni želji,
da rodiš zanje.

Zaupanje mi je odprlo uvid.
Zaupanje v Boga in vase.
Potopljena v njegov cvet
sem dojela Resnico.
Ljubil si me,
zato si zame izbral drugo pot.

Nezrele želje
so trgale zelene sadove,
potlej so pile pelin,
da bi razstrupil črevesje.
Zaslepljene oči
niso uvidele milostne steze.
Krvavi pot
je tekel v potokih.

Jezero mežika
v pomladni dan.
Oči se navajajo sonca.
Žabec razgibava krake,
želva zleze iz oklepa.
Ni drugih obiskovalcev.

Mir mi leze v vsako poro,
na pomolu poležavam,
Bardske strune preigravam.

Sije po vseh svojih ploskvah.
Blešče razkazuje
svojo dragocenost.
Čuti občudovanje,
gleda, kako po njem segajo
roke vseh,
ki ga občudujejo.
Ve,
vsak bi ga želel imeti.

Sije po vseh svojih ploskvah.
Brez,
da bi si pel hvalo
in iskal pozornost.
Pomni pritisk globin.
ki ga je rodil.
Pomni udarce,
ki so ga odtrgali
iz skalnega oklepa,
pomni trenje brušenja
in drgnjene poliranja.

V stari hiši
podira vmesne stene,
prestavi vhodna vrata na jug,
da skoznje vstopa sonce.
Razširi okna,
zgradi nov dimnik
in prežene mrzel vonj kislem solitru.

Prekrije streho,
obleče hišo v svež preplesk.
Počisti in pobriše prah.
Zasadi vrt,
na terasi da prostor cvetočim lončnicam
in na sonce postavi ležalnik.

Se vrnil je tvoj nasmeh,
z iskricam v tvojih očeh,
saj praznujeva le najin dan,
v srcu za vselej zaznamovan.

Preteklo že nekaj je lepih let,
povsod naokoli bil en sam cvet,
a ti bila najlepša si med vsemi,
kot takrat me le nežno objemi.

Skozi čas, vse najine skupne dni,
najina barka mirne plovbe želi,
a ko je naletela na skale čeri,
skupaj premagala sva, več jih ni.

Srečala sem jo pred časom.
K sreči sem ji ubežala.
Še vedno me mrazi,
če pomislim na njeno
izprijeno gadje gnezdo.

Imela je prazen pogled.
Duša v njem ni sijala,
spala je v njeni kleti,
med že davno pozabljeno šaro.

Imela je grabežljive roke.
Oklepale so se vsega,
tresoč se
pred vsako iztegnjeno dlanjo.

Trnaste bodice nastavlja
vzdolž svojega stebla,
korenini globoko,
trpežno se razraste
brez ljubeče nege raste, raste,
raste v izmučenih,
zbitih tleh.

Vijoličast košek
kuštravega cveta
ne čuje hvalnic,
a vseeno gosti čebele.

Prepih loputa z odprtimi vrati.
Mraz vdira skoznje
in odnaša toploto.
Cuka me za rokav
in me napeljuje,
naj radovednost spustim
izven svojega doma.
Ne da mi miru
in špega od danes
v čas, ki ga je izpila preteklost.

Prepih loputa z odprtimi vrati.
Nekdo je pozabil
zapreti za sabo,
ko je odšel.

Divjina se klati po gozdu.
Plazi se med hosto,
razmika drevesna veje,
da napreduje,
kjer ni utrte poti.

Divjina se klati po gozdu.
Zdrsi med praprot,
ji vzame seme in porojeva čudeže.
Ježeva suknja jo brani lisic,
s sokoljimi očmi kuka v ptičja gnezda,
se stiska v volčjem tropu
in jezdi jelenov hrbet.

Moje orglice igrajo poskočno,
toni korakajo, plešejo, ploskajo.
Ritem poskakuje,
navihan smeh vriska,
žvižgi posnemajo to melodijo.

Moje orglice igrajo nežno.
Kot dotik dragocenosti,
melodija previdno boža,
tolaži, ljubkuje.

Zaiskrilo se je,
mimogrede se je zrak naelektril,
bela kača je švignila iz oblakov
in potonila v zemljo.
Parajoč grom
je napolnil nebo.

Zaiskrilo se je.
Milijoni drobnih iskric
so poplesavali
v lesketajoči se zavesi
pred mojimi očmi.
Svetlobna angelska bitja
so hudomušno
in veličastno razkazovala,
da so svetlejša od sonca.

Najprej je bil dim.
Gostil se je
v rdečo paro,
v jezik,
ki je zapolnil telo,
molel je iz ust
in opletal,
pogoltno, pohlepno
je sikal, je žalil, lagal,
kradljivo se je prisesal
v mojo bližino.

Iskal je prepirov,
zapletov, konfliktov,
nasilja, ponižanj,
hudobne grdote,
pritlehno, pod krinko,
v imenu Hudiča.

V krošnji se je ptičji ščebet
spremenil v predirljivo vreščanje.
Ptičji ravs,
da leti perje,
kljuni, peruti in kremplji
kažejo bojevito ostrino.
Spremenijo se v orožje,
ko gre za domovino.

Sinička varuje, ščiti in brani
svoj dom pred srakoperko.
Prežene vsiljivko tatinskih naklepov,
prav nič ne varčuje z udarci,
ne s kriki,
ki svarijo ptice
v sosednjih krošnjah.

Srce danes mi razkriva,
da me vodi v izkustva sreče.
Da je pot zabavna in lahkotnejša,
ker sem zdaj brez odvečne prtljage.

Trajalo se je svoj čas,
da sem se ji odrekla
in spoznala,
kako naučena napačna pravila
popačijo življenjsko resnico.

Sončna hiša je brez sten.
Spletena je iz svetlobe.
V njej kraljuje,
se razliva
in se plete v mavrico.

Daleč seže njen objem,
radosti se je popotnik,
vselej najde v njej objem,
svež pogrinjek, zatočišče,
mir, ljubezen in ognjišče.

Danes je sprejela mene.
Vem, tu sreča me obišče!

Brzijo po strminah,
neustrašno poletijo,
kakor ptice lebdijo,
tekmujejo premagujejo,
nam pa zastaja dih.
saj padci se zgodijo,
a še vedno tja gor želijo.

Biti boljši hitrejši daljši,
želijo biti skakalci,
a ostali hitro mimo ovir,
ki jih snežna strmina ima,
le veter je nepredvidljiv
lahkoten spet preveč živ,
padec je lahko strašljiv.

Lasje se kodrajo
in deklica je srečna.
Češem jo,
gladim ji laske,
da padajo po hrbtu,
kot žuboreč, navihan slap.
Zlatijo se,
iskrijo mlado moč.

Lasje se kodrajo,
zlatijo se
in deklica je vse močnejša.
Ponavljam to,
tudi v zrelih letih.
Razpletam, češem svojo moč.

Dolgotrajni nalivi so pojenjali.
Čustvena reka se je po poplavi
umaknila v svojo strugo.
V brežine je urezala
čistejši, gibkejši tok.
Rečni mulj je nahranil obrežje,
poplave so spremenile pokrajino.

Po dežju je nebo čistejše,
razgled jasnejši
in zemlja je potešena.

Mi mesečina se smehlja,
Obroč iz meglic ima,
Menda bo jutri deževalo,
Tako se je vedeževalo.

Se iz megle sonce skobacalo,
prijetno grelo, rahlo žgalo,
a starka se neda še trdi,
prav verjetno za goro že grmi.

Le nekaj prijaznih besed,
in lepši mu bo svet,
ko se mu boš smehljala,
Mu boš pot do srca pokazala.

In sonce bo posijalo med oblaki.
turoben dan spremenilo,
utrgan cvet spregovoril,
ni zaman uvel, minil.

Včasih ne vidiš prednostnih cest.
Včasih se zdijo prave vse poti.
Včasih ne veš,
zakaj si izbral to pot.
A zdaj je tvoja.

Veliko poti ji je blizu.
Veliko poti jo križa.
Izbereš lahko tudi drugo pot.
Poznaš svojo,
veš, kaj je prinesel njen prehojen del.
Njeni naslednji odseki so neznanka.
Enako, kot vsaka nova pot.