moje življenje,
eno samo hrepenenje...
vedno nekaj iščem, pričakujem,
vedno za nekom vzdihujem..

ko ni sonca,
žarkov si želim,
ko pa vročina pripeka,
dež bi rada, da me ohladi,
da opere prepotene mi dlani..

ko sem sama,
si bližine zaželim,
ko sem z množico obdana,
v samoto pohitim...

moje življenje,
eno samo hrepenenje,
večno iskanje,neprestano darovanje..
moje življenje...rada te živim!

Prvo leto je sedela pod prvo lipo.

Belin, ta dobri bog ji je delal družbo.

Zemlja je bila vsa mehka in voljna.

Cveteli so upi in skrivnostni sadeži.

*

Drugo leto je sedela pod drugo lipo.

Čart, ta hudi bog ji je mešal štrene.

Zemlja je bila že vsa zrahljana in porozna.

Bohotili so se trnji in jo medeno pikali.

nocoj tvoja pisma
že stokrat prebrana pred mano leže,
obujam spomine,
prebiram besede,
a misli beže in beže...

tam v daljavi veter v krošnjah šepeta,
prisluhnem..in spomin
na šepet tvojih ust manjša obup v noči brez sna.

Mrak je. Poslavlja se hladen jesenski dan. Svoje korake usmerim proti makadamski cesti, ki se z vso svojo zmernostjo le počasi dviguje in leno, kot reka v ravnini, riše ovinke.

Sprehajalcev ni več, svoje jeklene konjičke pa vsi rajši vozijo po bolj elegantnih cestah.

Med nogami šumi listje, veter se v rahlih sunkih zaganja v veje, ki skoraj ne zmorejo več zapeti svojo pesem šumenja. Stojim na obronku gozda, ki je ravno prav dvignjen nad mestni vrvež, da ga ne čutiš več, le iz daljave lahko vidiš vrvenje.

Kdo sem in kam grem?

Slep sem za tvojo barvo kože,
gluh za tvojo drugačnost,
vse, kar ti dajem je ljubezen, čista ljubezen.
V zameno zahtevam le, da mi jo vračaš
prav tako brezpogojno kot jo dajem tebi.

Ne sodim kot ti, ki sodiš svojo vrsto,
nisem ti nadrejen, kot ti in tvoja vrsta,
ki želite biti nad vsemi vladar,
pa tudi podrejen nisem tebi,
enaka sva si, enakovredna,
le ti tega ne želiš sprejeti,
bojiš se za izgubo nadzora,
ki ga imate nad nami,
a bistvo je drugje.

Mimo so Vsi sveti.
November in v megli
poteptani listi.
Dnevi v iskanju sonca.
Praznina, ko dušo si lahko
polnim le z novim verzom
ali srkom rujnega iz kleti.

Pa bo svetloba še polnila
mojo sobo, ko bo pomlad
stopila v mehkobo
mladih trav.
Potem bo v meni pelo,
kipelo življenje,
lastovka se bo vrnila.

ne joči mama,
saj vsaka tvoja solza kot vbod rani mi srce
in tudi meni nehote,
na licih solze sled puste!

nasmej se
in kot včasih govori mi besede
o pogumu in o času,
ki brez vprašanj beži,
ne joči mama,
saj veš kako zelo me to boli...

ne joči mama,
ker veš da tudi jaz bom s tabo kot dete zajokala
in spet si zaželela bom,
da s tabo vedno bi ostala..

ne joči mama!

ob potoku grem vsak večer...

potok..
včasih divji kakor reka,
drugič spet leno čez moje poljane se izteka...

ob potoku grem vsak večer,
misli peljem na sprehod,
poznam to pot...

neme vrbe se nagibajo nad vodo,
mlade race v vodi čofotajo,
tam pri jezu vodne gmote udarjajo na prod...

ob potoku grem,
misli peljem na sprehod...
potok pa odnaša hrepenenja...
vsakdo hodi svojo pot!

jesensko listje tisočerih barv je prekrilo najine poti,
dež izpira tvoje sledi,
jesen prihaja in z njo zima,
se bo tudi vate, vame naselila?

sva ljubezni se dovolj napila,
da bo grela naju skozi mrzle dni,
sva lepot si dosti naužila,
da naju spolni časa, ki ga ni?

s spomini in toplino v srcu previhrava mrzel čas,
a ko pomlad pride in bo gozd v brstu,
se odpraviva na najine poti in poiščeva sledi...

Opusti Strahove
in razprostri krila Domišljije
Zajezdi jo
kot bi jezdil(a) valove v Mesečini
in pusti
da Te odnese
preko Tančice Skrivnosti
v Druge Svetove
kjer v Ljubezni
cedita se mleko in med.
Brnenje v Glavi
in Smeh v Daljavi
Te vabita preko Meja
Resničnosti in Sanj
Dovoli si vzeti Vse
kar Ti preko Zavesti pripada
nič več in nič manj ne bo
kakor Dovolj
da lahko se začneš Igrat

Poleti na krilih Domišljije…

iz globin srca trgam niti in pletem...
pletem jopico mojega življenja-
iz raznobarvnih niti tankih in debelih jo naredim,
tu in tam kakšno zanko po pomoti izpustim,
vzorci se spreminjajo
in spet ponavljajo...

včasih pa pletenje zastane...,
spet drugič se ustvarjalnost vname;
pojavi se čudovita umetnina,
pogled nanjo je milina...

moje življenje,
iz niti srca-
topla jopica, ki me bo grela,
ko me sreča starost zrela...

rodiš se,
ko prvi pomladni žarki ogrejejo zemljo
kot nežen brst na veji

potem se počasi odpreš,
ves nežen bledozelen,
vpijaš sončne žarke,
piješ dežne kaplje pomladnih dni..

razbohotiš se z drugimi brati na veji,
kraljuješ med majskimi cveti,
daješ zavetje marljivim čebelam
in počivališče metuljem v leti..

pomagaš drevesu živeti,
cvetju cveteti,
plodovom dozoreti...

slika -
rahel nasmeh
in temne oči -
ničesar več.
ta slika v očeh
vseh praznih noči -
vsaka želja je odveč.
slika,
ki vsaki dan bledi,
a isti nasmeh in temne oči -
ničesar več.
ta slika ne živi,
davno minil je že smeh
in temne noči.
slika
v prsih še tli -
brez mračnih strasti.

V rokah držim beli cvet!
Počutim se, kakor da nosim svet,
svet je v mojih dlaneh.

Ves svet je moj sedaj.
Ne vrnem ga nazaj,
peljem ga v raj!

Na dlani lepši se zdi,
je kot zemljevid vseh poti,
ki se stikajo v sredi.

V rokah držim moj Svet,
tako majhen je v mojih dlaneh,
nežen, čist, miren cvet.

Svoje bitje glej,
pred tabo ždi,
kot tujec,
začudeno strmi.

Postaja majhno,
kot otrok,
nemočno bitje
nežno plane v jok.

Solzne oči,
vprašujoč pogled,
hrepenenje po ljubezni,
proseč obrazek bled.

Še vedno v noči, v mestu spijo hiše, oči
v mislih pa mi se klatiš kot klatež ti
kot sonce ki z jutrom vstane
zbežiš z mano na cvetoče travnike prostrane.

Govorit, poslušat greva trave visoke
ob tebi pogrejem mrzle si roke
vohava opojne vonje dišave
odpeljejo naju v neznanske sanjske višave.

Vsaka skupaj narejena stopinja
nove skrivnosti v nama razgrinja
vidim rad tvoj srečen obraz
s teboj, ob tebi večno bi rad bil jaz.

Z nama zaspi celo mesto
bledo že vidim laterno tam čez cesto
s teboj spet odpeljem s sanjami se v tretji svet
tega nihče nama ne more vzet.

Kot ptica na nebu,
Kot bel galeb,
Kot morska gladina,
Pride vzame in gre!

Vrača se ptica selilka,
Vrača v svoj rodni krov,
Vrača se kjer je doma,
Pride, vzame in gre

Morda vrne se danes,
Morda jutri ali nikoli,
Morda v enosti,
Pride, vzame in gre

Krajina.
Potok. K njemu sklanjajo
se votle vrbe.

Nebo prepredli
kosmi so sivine.
Le na vzhodu sije
še za ozek trak modrine.

Pusta in od slane
je ožgana trava.
Pusta slika, ki me več ne gane.

Drevo brez listja
kot lesen in mrtev steber.

N O V E M B E R.

Branko Zupanc

Po svojem slovesu
iz teme in nadčasja
sem vstopila v čas,
tekla sem in tekla,
drvela v svoji naglici,
se vžigala in vzplemtevala
kakor krhek papir,
kakor krila angela,
kakor perutnici ptice.

Vse je v meni prasketalo
in dišalo po ognju.
Rune so pisale,
iskre so risale pike
med postanki
in odplačevale moj dolg
razpihani luči ognja.

Na oknu slonel je mož sivih las, zgubanega čela in solznih oči.
Tja v daljo mu seže pogled, na otroške in razigrane te dni.
A življenje ga preizkuša, saj naloži mu težak in viden križ.

Viden križ, ki odseva vso bolečino danega.
Nikdar ne tarna, ne prosi, ne kliče.
Temveč se predaja ljubezni duha.

In mogočen na oknu slonel je stari ta mož.
Kljubuje vetru, dežju in nevihtam.
Saj dobrota ga vodi in mu daje moči.

Iz dneva v dan občuduje let ptice, pis vetra, sonce in dež.
In čuti, da le tu je skrito bogastvo vsega.
Le odpri se, le odpri in sprejmi trenutek.

Vedno se išče sonce

v vsakem delčku lune.

Kam boš nastavil lice,

ko vse nekoč zate mine?

Vedno se išče obzorje

za vsako željo skrito.

Ko utihne najhujše neurje,

zreš v tisto majhno sito.

Nekje je otok tvojih sanj

in na njemu je svetilnik.

Sveti dokler verjameš vanj,

tvoj čas je njegov vodnik.

Si upaš obstat?
Utihnit?
Prisluhnit?

Si upaš začutit
Šepet vetra v laseh
Preden poljubi tvoj dan
V slovo?

Si upaš Živet?

Po licu spolzela je solza,
solza kot droben in bleščeč kristalček.
Solza spomina, na davne te dni.

Rad še enkrat bi stisnil ti dlan,
rad še enkrat bi te objel,
obrisal to solzo spomina z dlanjo.

A ostal bo le spomin,
na tiste lepe dni,
ko ljubila sva se.

A ostal je le spomin,
na želje in pričakovanja,
na življenje to.