Na oknu slonel je mož sivih las, zgubanega čela in solznih oči.
Tja v daljo mu seže pogled, na otroške in razigrane te dni.
A življenje ga preizkuša, saj naloži mu težak in viden križ.
Viden križ, ki odseva vso bolečino danega.
Nikdar ne tarna, ne prosi, ne kliče.
Temveč se predaja ljubezni duha.
In mogočen na oknu slonel je stari ta mož.
Kljubuje vetru, dežju in nevihtam.
Saj dobrota ga vodi in mu daje moči.
Iz dneva v dan občuduje let ptice, pis vetra, sonce in dež.
In čuti, da le tu je skrito bogastvo vsega.
Le odpri se, le odpri in sprejmi trenutek.
Ni pomembno od kje in zakaj, sprejmi le odprtih si rok.
Ni mi mar kaj pravijo, ni mi mar kaj kupčujejo.
Saj čutim, da vse je na dosegu roke.
A počasi utrujen postaja starčev pogled.
Počasi rosijo in zapirajo sijoče se oči.
Potreben počitka je tamkaj, kjer eno je združeno z vsem.
Na oknu slonel je mož sivih las, zgubanega čela in solznih oči.
