Po svojem slovesu
iz teme in nadčasja
sem vstopila v čas,
tekla sem in tekla,
drvela v svoji naglici,
se vžigala in vzplemtevala
kakor krhek papir,
kakor krila angela,
kakor perutnici ptice.
Vse je v meni prasketalo
in dišalo po ognju.
Rune so pisale,
iskre so risale pike
med postanki
in odplačevale moj dolg
razpihani luči ognja.
Bila sem vsa v plamenih,
odeta v svetlikajočo pletenino,
plešoča med gorečim listjem
kot goreča bakla
na panični cesti,
tlakovani iz glasov
in malimi prisotnostmi sreče,
z malimi požirki radosti.
Zmogla sem goreti in teči.
In umirati. Vse hkrati.
Goreti z močjo drevesa,
razsežnostjo gozda.
Telesu je lahko teči,
kako je meni teči in goreti
s plameni zgoščenega žara,
s sledjo oglja,
ki ga boš izgrebel
iz pepela
s svojimi belimi jadri.
Po svojem slovesu
