Tako malo je ljudi,
ki jih ni vredno pozabiti.

Tako veliko je dogodkov,
ki jih je potrebno trajno
in zavestno izbrisati,
če želiš ohraniti sebe.

150 voščilnic.
Podpisujem.

Naj se jim izpolni vse,
vsak delček toplote in sanj,
ki so ga vnesli tako tiho,
brez da bi pohodili mene.

Bolj kot te gledam,
čutim, da bi morala
postaviti svoje težišče vate,
da bi ti pomagala ustvariti
sebe v tebi.

Tako pretanjeno te čutim,
ko me zmoreš uslišati,
sklonjen nad mojim ognjiščem.
Tako jasno vidim tisto liso
svetlobe, ki se prek tebe
vleče na zelena polja
in prek njih v moje srce.

Skupaj bova to razgreto
liso sonca, ki se vleče
nad stoječimi vodami,
dvignila nad visečo vejo
najinega drevesa,
ki me je začelo hraniti
s sadeži najine ljubezni.

Ko z dela prišel boš domov na kosilo,
pozdravil odmev te bo gluhe tišine.
Na mizi čakalo te bo sporočilo,
da najina zveza se danes prekine.

Do tebe so čustva že zdavnaj minila -
takoj tisti hip, ko si dal mi čutiti,
da ti si moj "šef", a jaz delovna sila,
ki tebi se mora ves čas pokoriti.

Narava naj žensko za to bi vzgojila,
da moškemu bi popestrila življenje,
in še - da potomstvo bi mu podarila,
izražal pogosto si svoje mišljenje.

Da ženska je dobra le za pred pečico,
ponoči pa le za strasti potešitev,
morda za čistilko še in za perico -
to tvojih še nekaj je ugotovitev.

Poljubljam te na tvoje solze
zguban je tvoj obraz.
Ne dovoliš da bi ti prebral tvoje misli
ne želiš si nežnosti ki te spominjajo na preteklost.
Greš dalje ne da bi vedel bi kam
iščeš svoj svet, svoj mir, svoje življenje.
Tavaš nemirno kot da jutri umre sonce
a ko se rodi znova luna spet odletiš srebrnemu siju naprej.
Na skrivaj gledaš zaljubljenca
želiš si da bi bila to midva a te poti so zasute in zbrisane
ne priznaš si, da si zaljubljen v nekoga, ki diha v tebi, ki ti jemlje dih ob vsakem pogledu
Slutiš a ne veš če to čutim skriješ to vase.
Molčeče so te izdale ustnice, ko sem vprašal pogled kam greva
ne potrebujem opravičila saj vem kako se počutiš.
Pojdi za soncem za njegovo senco, ki jo ljubiš
želim si , da ga ne razočaraš
ne izpusti ga iz rok kot mene.
Le zapri še zadnjič z menoj oči,
da jih poljubim kot prvič ko si me srečal
pretočil si vame svojo solzo, to pa je edini spomin nate.

Srce prepredeno s čutili neslišno utripa,
v tančico ovito ziba se majhno telesce,
z drobnimi prstki navznoter išče in tipa
po skrivnostni kamri to majhno čudesce.

V votlini raste zavojček pod toplo vzboklino,
uči se s sozvočejem matere živeti, želeti.
V lupini radostno z dihi polni praznino,
z vžigom uči se ljubezen duše vase sprejeti.

Ves svet se je v prenešene upe pretopil
z vsem bogastvom, ki zmore ga podaritii narava,
lepoto neponovljivo je v materinstvo natočil -
sončno luč, vzvišeno svetlobo v časo kristala.

Objeti sebe
... tebe ...
... ves svet ...

Potopiti se v objem
in se tiho
prepustiti toploti
in milini stika

Pustiti energiji
da stopi oklep okrog srca
da popustijo jezovi
in se vsujejo kaplje radosti
v tvoje srce

Dopustiti
... si to razkošje ...

In vendar sem tu,
Vsak gib določa moje življenje,
In vendar ne vem
Od kod prihajam in kdo sploh sem,
Mar poznaš me ti, ki meni si večna uganka?
In… mar jaz tebe poznam, ko še zase
Ne vem kdo sem?

Ničesar naj se ne dotaknem,
Ničesar naj ne spremenim,
Vse je že tako kot mora biti,
Vse je luč,
Lahko pa sam sebi tema postanem
Če vzamem nama tisto kar
Narisala je narava…

Sneg.
Zamete veter seje.
Bleščave sonca.
Dih ledu,
v kristalih breg.

Sledi,
ki vodijo v belino
gredo pred mano
v brezčasje.
Sneži...

Solsticijev obrat.
Še bo veter,
sneg, kristali,
dih ledu.

Daleč si, pomlad.

Branko Zupanc

Ti si tisto dekle
s sončkom v očeh,
ki začara me,
ko pošlje mi nasmeh..

Ti si tisto dekle,
ki poljublja me,
kot še nobena ne
in to predobro ve..

In ko objemaš me,
da zagoriva midva,
se obema začne
potovanje do neba..,

Ko zaprem oči,
si ob meni ti,
tvoja vroča dlan
je kot sončen dan.

K tebi stisnem se,
ti poljubiš me
in želim le to,
da ti je lepo.

Spet odprem oči,
vidim, da te ni,
sama v noč strmim,
tvoj objem želim.

Nocoj sem se potopila
v drugi svet.
Bilo je vesolje
med drevoredi
in cvetočimi alejami.
Srečala sem Stvarnika
in govorila z njim.

Nisem bila sama.
S seboj sem imela
dva otroka.
Eden je bil Nube,
drugi je bil belec.

Stvarnika sem vprašala
kako se je mogel
tako zmotiti,
da je razdelil svet
na črne in bele
kontinente
in črne in bele
otroke.

Vilja.
Večer pred praznikom,
iskanje v lepem

in obilje
dobrih misli.
Čas razglednic
in čestitik.

Od tu in tam pozdravi,
želje, rok toplih stisk.

Božična vilja
v soju trepetajočih sveč.
Toplina znotraj
a zunaj polna ivja.

Čas tihih, drobnih sreč...

Branko Zupanc

Iz Gore bleščeče
čez sanjske gozdove,
vetrc šumeče
v tople domove..

Čez poljane zorane,
s poljubi obdane,
da seme vznikne,
spomladi se zgane..

Čez zelene preproge
potuje s pogledom,
čez travnike, hoste..,
red v sožitju z neredom..

Poljublja plaže peščene
in modre valove,
doline zelene
in rajske vrtove,

Nogi, ki ne najdeta počitka,
stojita na sredi sveta
v prostoru zevajoče praznine,
v prastanju, kjer je začenjal
nastajati prasvet,
iz katerega se nogi premakneta
in morda najdeta tla,
koder bo shodil duh
z novo iznajdbo namesto denarja.
Morda postane prijazno vezenje
z zlatimi nitmi mišljenja,
plavajočega v vrvežu plesa,
sposobnega se še naprej premikati
v prostor brezprizivne samovladnosti,
iz katerega se bo človek dvignil
v sinje eterske višine,
z akvarelno barvitostjo nasmeha,
ki postane samo ljubezen,
tista neskončna mnogoterost
razsvetljenega jaza,
tisto spleteno človeško čustvo,
brez zob, ki jim pravimo denar.

Tiho večerno nebo
svoje sanje odpira,
vsaka zvezda svoj snop svetlobe
čarobno v noč razprostira...

So bele poljane, luna v njih seva,
daljnih lučk čuti se valovanje,
ko sneg se udira in ko je človek sam s sabo,
priplava v misli tvojih rok ljubkovanje...

In toplo je v trenutku in več človek ni sam,
izgine tema in mraz in tišina,
glasba v srcu igra, ogenj sreče zasveti,
kjerkoli si, tu je tvoja bližina...

Vem, da pride trenutek,
ko bova ustavila čas.
Vem, saj mi pravi občutek.

Angeli bodo peli, igrali,
najin trenutek praznovali,
ko bova se videla in objela,
ko bova drug drugega ob sebi imela.

Trenutek prišel bo in angeli z njim,
ostal bo za vedno najlepši spomin.
Koliko časa sva si le želela,
ta trenutek sedaj, ko sva se objela.

Zunaj dežuje,
skoraj sneži že,
v toplem prostoru za mizo sedim.
Ogrinja kot plašč me
občutek topline,
nežne miline,
simfonije sveta.

Pogled se razblini,
realnosti ni več,
le tiktakanje ure sliši se še,
ritem pravilen,
zvok v zraku stabilen,
kakor ubranega orkestra tolkal.

In če za trenutek
stopiš v tišino,
čutiš, kako ti minute teko,
z vsako minuto
pa raste občutek,
kakor da ni jih
in več jih ne bo.

Se včasih mi zazdi,
ko Te pogledam v oči,
da bistri potok žubori
in deviško čisto stoka,
kot da v njemu se umiva
sama Božja roka..

Se včasih mi zgodi,
ko pobožam Ti lase,
da slišim veter
prihrumeti iz gora,
kot bi bil od nekdaj
v njih doma..

Se včasih mi zgodi,
da vidim Te kot brezo,
vitko in visoko,
sredi jase,
s koreninami globoko,

Pred kratkim je umrla,
ko so ji primešali nek antibiotik
v njeno kri. Kri je onemela in obstala.
Okamnela je in se postavila tujcu ob rob,
ker je nepoklican prestopil njen prag,
saj ni poznal njenega jezika in navad.
Kri je dobila koprovnico, sopela je
in težko je dihala s pljuči.
Srce se ji je naenkrat ustavilo.

Človeško srce je kot riba v vodi.
Če primešaš vodi nekaj kapelj strupa,
riba umre. To srce bi lahko primerjali z ribo:
je gladka, spolzka, s kapilarami prepredena
mišica, kot telefonsko omrežje v telesu.
Srce ima luskine na človeški koži.
V njem leži vse, kar je videlo in občutilo.
V njem je zapisan genski spomin.
Tako kot v ribi leži vse morje,
ki ga je preplavala, je srce človeku.
V njem so zarisani in zapisani vsi prirodni
sestavni deli in bistvo vsake snovne prvine.
Človek in riba imata vsak svoje vesolje v sebi
in ne sprejemata tujih primešanih stvari.

Vedno bolj bledi pot, po kateri sem hodila,
in odpira širino zaupanju jutrišnjega dne.
Vedno bolj izginja bolečina, ki sem jo ljubila,
saj nisem vedela, da ji je tako ime.

Mislila sem, da je ljubezen bolečina,
ko ljubimo nekoga strastno, ko trpimo,
ko si ga noro in samo za sebe želimo.
Taka ljubezen, ko mine - zbledi iz spomina.

Ljubezen, ki razume in dobro za vse želi,
ko v srcu ne čutiš, da te boli,
ko si osebe strastno in le zase ne lasti,
Taka ljubezen ne mine in iz spomina- ne zbledi.

Nebeška, so odprta vrata,
in vsako truplo, skoznje pride.
v belo, vsako posebej, prvi angel jih ovije.

Za vrati dolg hodnik se vije,
z rumeno je prepleskan ves,
strop na dnu in dno na vrh, in zrak vmes.

Stopa vrsta belih trupel po hodniku,
nekje na drugi strani zelena luč utripa,
s trupel prah dela se usipa.

Duše vse na Zemlji so ostale,
kolona trupel vseh naprej se pomika,
a trupla niso vsa enako velika.

Klical jo je in ji govoril,
naj zmanjša razdalje,
naj odtrga verige
svoje ujetosti.
Hodil je za njo
in pobiral volhke
drobtinice
njenih želja.
Njej so se šibila kolena
od dela, in čas
se jo je dotikal.
Tako dvoumno
je razumela sebe,
da ni zmogla uresničiti
svojih želja in upanja,
in ni jih mogla uničiti.
Vse je bilo združeno
in hkrati ločeno.
Dopust potrebuje.

Bil je usmerjen
proti velikim ciljem.
Privoščil si je razkošje,
da je deloval pomembno
kot nekakšna senzacija
neskončnih meja razuma.

Bil je središče samega sebe
v razodevanju vzvišene moči
in vsevednosti o skrivnostih.
Ljudje so stali pred vrati
njegovih vek in čakali, da bi vstopili
in ga spoznali po mejah modrosti,
ki bi jih razsvetlile z novimi pogledi
na izvor človeka in sveta.

Pričakovali so bogastvo besede v dar,
dar pogleda, nekaj kar znotraj zgane
in odstre pogled spoznanja.