Obrne se k nebu,
saj pod njim je tisto,
kar je prerastel.
Vrh gore,
v tisočletjih je zrastel.

Vršac se ne druži s spužvami.
Klene so njegove skale,
a trava iz samotnih jas
je najmehkejša.

Vrh gore,
v tisočletjih je zrastel.
Obrne se k nebu,
saj pod njim je tisto,
kar je prerastel.

Žalostna zvečer zaspim,
ker se te zaman želim.
Saj ti raje si drugje,
kjer prostora ni za me.

Ljubim te - govoril si,
le z menoj rad živel bi
ter bi me objel močno,
k meni se privil tesno.

Vera hrani mojo Dušo,
Božje iskre neti vanjo,
z milino jo umiva,
z navdihom jo iskri,
s pogumom ji da krila.

Vera hrani mojo Dušo.
Čiste misli ji sledijo,
srčno radost obudijo,
spet in spet me radostijo.

Spust vase,
v globine,
z globokim izdihom.
Občuten tok sebe,
v glavi praznina,
nekje globoko
diha tišina.

Nekje pod gladino
se srečam s Sabo.
Dotaknem se svojih
obrežij, naplavin, usedlin.
S kanujem ostanem
v rečni brzici.

Nekdaj vsem ljubo odo radosti
vse bolj odriva oda razglašenosti,
zakrčenosti in pristranskosti.

Loči veži, vladaj - je podpora
bogatenju sebičnih ljudi in držav
pod lažno zastavo demokracije.

Ustrahovana večina je ponižana,
zavedena, na bedo obsojena,
kar lahko le božja pravičnost odpravi.

Pokončna drža ni samoumevna.
Vzdržuješ jo z redno vadbo,
ko prakticiraš veselje.

Plehke besede zvenijo votlo,
plehki poskusi zavajanja
zardevajo in se sesedajo vase.
Brez hrbteničnih kosti
ne zmorejo stati pokonci.

Brezoblične igre me ne veselijo.
Ostajajo izven polja
mojih zanimanj.
Jalovost se izstrada.

Jutro zavito v jasnino,
v nedrjih nosi hlad.
V laseh ima biserno roso.
Razpira objem,
čaka sonca.

Ogreje se v dnevu,
pretoči se vanj.
Utripa po žilah
v trenutkih,
ki tečejo skozi dan.

Koprenast večer nosi up,
da zvezdna noč naplete
novo jutranjo zarjo.
Vsaka noč ga usliši.

Razpne se,
široko odpre prehod
skozi vrata,
ki se ob svitu pojavijo
za zastorom temne noči.

Ne vem,
kam točno me pelje,
ne vem,
kako se počutim
v prehodu in tam,
kamor me vodi.

Izvedela bom,
ko opravim to pot
in ko pridem tja,
kamor me pelje.
Vdihnem svetlobo in stopim na mavrični most.

Najprej mi na Dušo potrkaš,
novost,
me prevzameš,
da te vzamem vase
in te hranim,
od spočetja do poroda.

Potlej porod,
od zibke skozi detinstvo
te spremljam, varujem, negujem.

Naslednji koraki te vodijo v svet.
Pazljivo te spuščam v njegove širjave,
na plano in med ljudi.

Odseva, kar hočem videti.
Vrača mi svoje slike
podedovane podobe življenja.
Danes sem ga prekrila.

Vidim tudi brez odseva.
Notranje oči so budne.
Notranji glas je razločen.

Gledam prekrito ogledalo.
Brez njegovih slik mi je dobro,
brez njegovih odsevov mi je bolje.
Ostalo bo prekrito,
dokler ga ne odnese smetar.

Ko te obišče sprememba,
ji na široko odpri svoja vrata,
pusti ji vstopiti,
posadi jo za svojo mizo
in ji prilagodi svoj hišni red.
Zato te je obiskala.

Ne poznaš je,
ne njene namere,
dokler te o tem
ne poduči tvoja Duša.
Čuječe ji prisluhni in sledi.

Svetli jutra,
noč za nočjo.
Klije semena,
vsako pomlad.
Sveti iz svetilnika,
da ladje obplujejo čeri,
v vseh meglenih nočeh.

Ima prosojen pogled
in kleno hrbtenico.
Brati se z vero vase in v Boga,
z zaupanjem
in s potrpežljivostjo.

Prislonjena lestev
pomaga iz brezna.
V njem vlada zmaj.

Strupena lava žveplenih hlapov
glasno sika
iz skalnih razpok.
Ognjeno žrelo ne spi.
Pokrajina ima pepelno prevleko,
jedkost duši,
strašljiva beda
raste iz hudobije.

Navila sem jo,
svojo pojočo skrinjico.

Odpre se,
prikaže plesočo baletko.
Lep ples,
skladni gibi in skladba,
harmonija ju spaja
v usklajeno enost.

Skladna celota je več,
kot njeni posamezni deli.
Vse v Naravi nam kaže to,
vse v življenju
nas uči tako.

Leta dolga je govoril,
da zanj prava ženska je,
ji z obljubami je dvoril,
da za njo bo storil vse.

Jo prepričal je, da ljubi
res globoko samo njo
in želi, da jo zasnubi,
da za vedno on bo z njo.

Se želel je z njo ljubiti,
ni je prosil za srce,
hotel jo je le dobiti
za erotične želje.

Tresk in pok.
Kdo dela ropot?
Palček Smuk
po hiši skače
in razmeče vse igrače.

Nič ne rečem,
ga pustim,
s tem najbolj ga umirim.

Preden v posteljo se spravi,
vse igrače si pospravi.
Nič ne reče mali škrat,
skrije muhe
in gre spat.

Tečnari,
sitnari,
rad bi pil kri.
Ogaben insekt,
brez vsake olike,
diktatorsko pika.

Navajen je krasti
tujo življenjsko moč.

Ukvarjanje z njim
je neproduktivno.
Bolje je zapustiti
gnilo močvirje,
si sleči potna oblačila
in si privoščiti tuš.

Vzvodje ti prihrani silo.
Ne pritiskaj tja v en dan.
Kar bi rad premaknil,
je zate preveč.
Kar bi rad premaknil,
je preveč za množice ljudi.
Ne pritiskaj tja v en dan.

Sestavi si pravo vzvodje
in delo bo lahko opravljeno.

Nastavljam mreže in trnke
v jezero svojih občutkov.
Ta voda je divja, globoka,
nikoli ne vem,
kaj se ujame tokrat.

Ujame se,
kar je na vrsti,
kar zdaj išče moje potešitve
in dnevne svetlobe življenja.

Postojanka na poti mi da zatočišče,
v njej umirim upehana pljuča.
Sramota nosi preluknjane srajce.
Pod njimi pestuje sram.
Vse sem dala od sebe,
a cilj ni izpolnjen.
Skozi preluknjano srajco
pred sabo razgaljam resnico.

Vidim se,
a tokrat pogled ni povešen.
Vse sem dala od sebe,
naredila sem vse,
kar sem zmogla in znala.
Sem v postojanki,
ne na svojem cilju.

Nekoč nekje so vate zasejali
njihova semena.
Bilo je kot mimogrede.
Pognale so korenine
in si prisvojile življenjski prostor.
Jemljejo ti tvojo hrano,
kradejo ti tvojo srečo.

Ko jih prepoznaš,
ko se zaveš,
da njihovo trnje bode,
da pušča zastrupljene rane,
da dušijo pšenično klasje
in siromašijo tvoje kašče,
jih začneš puliti.

Trdota se lušči postopno.
Namakam se v vodah življenja,
opazujoč zunanji svet.
Morda zaradi milnih mehurčkov
nisem opazila svojega oklepa.
Morda zaradi svojega oklepa
nisem videla jasno.
Morda zaradi trdote in motnega vida
nisem odprla dlani sprejemljivosti.

Tako živijo želve.
Nosijo oklep na hrbtu,
tudi če na plano potisnejo
plešasto glavo.

Nebo je olajšano vodne teže.
A rečna struga je zvrhano polna.

Teža oblakov je padla na tla.
Gosto deževje pojenja.
Oblaki se tanjšajo
in krčijo svoje meglice.
Jasnina neba spet diha,
izvabi na plan sončne žarke.