Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20170523205529921

Jan torek, 23. maj 2017 @ 20:55 CEST Uporabnik: Viky Ko je Jan še hodil v šolo, stiske v duši nosil je, nihče mu ni bil v podporo, sam preživljal je gorje. Zbadanja je bil deležen od sošolcev prav vse dni, saj preveč v srcu nežen laž, nasilja maral ni. Mama je bila brez službe, sama zanj skrbela je, ni imela prave družbe, pa denarja tudi ne. Jana je zelo ljubila, a potrtost prišla je, jo je moč vsa zapustila in v depro padla je. Oče zdavnaj k drugi šel je, sina skoraj ni poznal, preživnino plačeval je, a ljubezni ni mu dal. Dneve, leta fant je rasel, v slabo družbo je zašel, je uteho zase našel, ko z mamili je začel. Ko se prvič z njim zadel je, mu bilo je prelepo, vse tesnobe so zbledele, rožnato je vse bilo. Blažen bilo je to občutek, sreča in lepota je, a to traja le trenutek, nekaj ur, pa zgine vse. Spet zaželel je čutiti blaženost, sproščenost vso, ne težav in težkih misli, mora ponoviti to. A denar močno je rabil, krasti je začel zato, na moralo je pozabil, le da roba zanj spet bo. Čuti lahke, srečne duše niso ponovili se, je pa upal res močno še, da v nebesa vrne se. A ko zadnjič se zadel je, Jan za vedno je zaspal, slaba roba žal bila je, diler ga je v smrt poslal. Komentarji (1) www.pozitivke.net