Pela bova o morja globini,
rdečo nit v oceanih iskala,
pela bova ob mesečini,
se vse do vrhov Himalajskih podala.

V naročju bom tvojem sedela,
s kitaro gladila tvoj žametni glas,
dokler melodija nebo obnemela,
ko naju preglasil bo notranji čas.

A ko pod borovcem dišečim
žametna zemlja drhteča
zapoje neslišno z glasom zvenečim,
bo melodija v spominu kot sreča.

Me spremljala bo na poljani,
v vsakem vdihu bo zvenela,
ob cesti prašni in prostrani,
v potoku žuborela.

Darinka

Okušam te in vonjam tvoje telo,
dlake goste me mehko božajo
in potna koža tvoja me hladi.
Kako pašeš mi!

Začuti moje telo tesno ob sebi -
voljno, toplo, mehko, nežno -
Ležim vso noč ob tebi, na tebi...
Okušam te. Kako slasten si!

Kaplja rose, življenja sijaj,
Bistro se spušča,
Deblo zaraslo zapušča,
Misleč da našla bo raj.

V staro deblo strmi reva,
zadnjič v to krošnjo zeva,
Stopa na poti Življenja,
Na osamljeni cesti trpljenja.

Platnice Biblije v roki,
na mizi stihi iz Korana,
stojim pred temi slavoloki,
v srcu rana, črna, neizprana...

Črnilo suho na papirju,
besede Tvoje nežno tkane,
kot ponujal bi hudirju,
se odpirajo mi nove rane...

Poljubi Tvoji iz peresa,
dotiki mili iz daljave,
mar bi ljubil del nečesa,
mar letel bi čez planjave?

Ko naši zvezdi ugasnjeni sredi neskončnega vesolja,
ko hladna zemlja prekrila bo naš obraz,
ko že dolgo potlačen bo spomin na nas,
ponovno bodo le za vas v sožitju zacvetela polja.

In minilo bo milijone let,
preden izgine vsaka sled,
v vaših srcih živel bo spomin,
ki nas bo pustil živeti v objemu opustošenih sivin.

Hladno lice,
Krvavo rdeče od klofut,
pripet na nevidne bodičaste žice,
v kamnite čevlje obut.

Komaj se plazim,
Komaj borim,
Po blatu gazim,
Nobenega se ne bojim.

Čakam nate,
Ne vem če boš prišla,
Ustvarjen sem zate,
To veva le midva.

A leta letijo,
Čas nenehno beži,
Kolikokrat še vrtnice vzcvetijo,
Kolikokrat še zasneži.

Ponoči daleč od sveta,
ležim sam, zunaj sneži.

Janis še vedno prepeva,
o koščku svojega srca.

Jaz pa poslušam tvoj glas
in blebetam neumnosti.

Mnogo bi ti rad povedal,
ko si bom upal, ko bom znal.

Tvoj glas, sneg, Janis,
toplota v srcu...

Reklame za bedake,
izzivi za krotilce,
pogojene spake,
priložnost za morilce.

Kaj bi kupile mačke,
uravnoteženo, popolno,
zakaj so psi živahni,
le za njih, eksplozivno.

Peri hladno,
bodi hladen,
skači z celodnevnim,
žveči ali umri.

Ko roka tvoja mi
nemirno po bokih drsi,
se v meni ženska prebudi,

se vznemiri telo mi
v sladkem pričakovanju,
vzdrhtijo boki v mehkem valovanju.

Onkraj gole strasti
se moja Ženska rodi.
Cela se hočem ti dati,

tebe celega ljubiti,
s telesom svojim napojiti, nahraniti -
svoji sli pradavni zadostiti!

Začutim tvoje tople,
mehke ustnice,
jih vonjam, okušam…

ko razpirajo se,
se mi v glavi zvrti -
mene več ni.

Vsa sem v tebi
in ti si v meni,
nežno, globoko…

Nisem več jaz
in ti nisi ti
kot eno sva,

Ne mislim na jutri.
Samo zdaj se prežemava,
se pijeva,
se objemava…

Živiva večnost.

Ne mislim na jutri –
morda ga nikoli ne bo!

Odsev svetlobnih let ponoči,
beli Angel na uho šepeče
in po Božje mi naroči,
da plamen v srcu zatrepeče...

Poslal sem samo zate,
poslal sem samo tebi,
iz angelske je jate,
kot samemu poslal bi sebi...

Na krilih belih nosi,
dolgolaso nimfo nežno,
čisto, kot po prvi rosi,
lahko kot snežinko snežno...

Ljubim te,
kaj morem zato.
Ljubiš me
in srečna sem zelo.

Vse je lepo,
ker blagoslavlja
Zemlja naju in Nebo.

Vem, da večno bo tako,
kot večno je bilo!

Če pa ljubezni zgodba ta
na Zemlji se konča,
nenadoma, kot je prišla:

Sredi betonskega mesta polno nemira,
sredi kričeče svetlobe neonskih luči,
hrupa vozil, ki se jim strašno mudi,
lažnih nasmehov nesrečnih ljudi,

tiho ob ognju večnem sedita
in skrbno nad plameni ljubezni bedita.
Oba. - Za to morata biti dva!
Ona in On, ki se iz dna duše ljubita.

Kdo je On?
Vitez plemeniti v svetleči opravi,
ali duhoven sveti za vero vneti,
je oče številne lačne družine,
ali pustolovec, ki osvaja morja širine?

Zagrizni vanju,
v nežni golobici…
Naj ne ustavi te

njih krhkost,
nedolžnost bela
in milina…

Jih poljubljaj,
jih pregneti,
vžgi strast in slast!

Prebudi v njih
življenje kipeče,
žlahtne sokove goreče!

Res je,
to je očitno,
nimam pojma,
kdo je tam notri,
kdo je ta,
ki govori,
kdo si ti.

Kot angel
na zemljo,
padam na
tvoje čare,
natikaš me na
kopje zmage,
z besedami
ponujaš mi poraz,
ko trgaš mi razsodnost,
je nedolžen tvoj obraz.

Kontrola - prevzemite.

Jaz bom zdaj zaspal.

Oči so težke, telo mehko.

Nekaj boža mi možgane.

Mir me prevzema.

Misli so počasne medle.

Vendar je to le pričetek.

Približuje se prepad,
temna luknja brez dna.
Vabi me.
Pridi.

Razveseli se trenutka,
ko zagledaš prej neznane obraze,
ki se ti prijazno nasmehnejo.
Koliko svetlobne moči
je v njihovih pogledih.

Napoti misli v svoj mirni kotiček srca
v opazovanju vsakdanjega življenja
in premišljuj z željami in upanjem,
da te nekdo prijazno pozdravi in ogovori.
Če tega ta ne stori, stori ti,
da zadovoljiš svojo notranjost
in da razveseliš bližnjega.

Ko v žaru ljubezni po polju sva hodila,
drug drugega besede pila,
nežnega dotika si želela -
okrog naju sreča je cvetela.

Kam skril se je ta čudežni napoj?
Zakaj urok čarni je nehal delovati?
Kdo izpil reko je ljubezni?
Zakaj slovesa starka stoji pred najinimi vrati?

Stoji in se smeji - zgodbi, ki je,
kot toliko jih je bilo in jih še bo
in midva pred njo molčiva
sklonjenih glav, kot dva poraženca se zdiva.

Je res tako, kot se dozdeva mi?
Je čas prišel, da ljubezen zrela se rodi?

Kot noč ljubi temo svojo,
v katere varni plašč ovije se,
kot zvezda ljubi svoj žar,
ko na temnem nebu je skrivnosti čar:

TE LJUBIM -
ker ti si notri v meni,
ker, kjer sem jaz, si ti.
In boli.

Čeprav ob meni tebe ni,
te nosim s seboj
in boli,
če pomislim, da nikoli ne bom s teboj.

Kje si jutro,
da me odrešiš noči,
ko v meni žalost buči?

Kje si večer,
da me odrešiš dneva,
ko v meni bolečina odmeva?

Kje si - Smrt?
Da me odrešiš ljubezni,
ki srce mi teži!

Osamljen popotnik sem na poti življenja.
Včasih me je strah,da čutim preveč trpljenja.
Takrat zaprem oči, barve zginejo nobenega več ni.
Pogreznem se v svoj svet,tam krikov ni,vse mirno spi.
Takrat te začutim ,kako si duša ujeta v to meso...
Kako te duši in ne moreš ven,čutim kako te boli.
Oj,kako bi ti rad pomagal,da spet prosta bi bila,
Da poletela bi spet tam,kjer si večno doma...

Vem kje tvoj je dom in vem ,da tam ni časa
Da priganjal bi te in kradel ti spanec,mirne noči
Le jaz sem tvoj zapor,ki v njem si ujeta in to te boli
In mi mislimo,da znamo ljubiti in da vemo kje ljubezen spi...
Nosimo jo v sebi in objukujemo tiste,ki jih več ni...
Večno bom popotnik in iskalec ,te ljubezni spet
Rojeval se bom večno v ta težak zemeljski svet...
Padal bom še večkrat in vedno spet mi bo hudo
In ko slep in poln strahov nekoč spregledal bom
Takrat se vrnil bom domov,dragi oče..k tebi nazaj
Da objel me boš in mi rekel:vidiš sin to sem jaz in to je raj.