Tvoj sem, le trenutek,
Med tvojimi prsti, se sprehajam do ustnic,
Plamen, ki ob dotiku s tlemi ugasne,
Ki sam izbruhne in sam usahne.

Pohojena sem cigareta,
Družbo mi dela trotoar,
Črepinje pivskih flaš so sanje,
Še vedno čakam tam.

Nikoli več ne bom zrak, ki ga vdahneš,
Nikoli več ne bom začutil tvoj vonj,
Povlekla si mojo dušo vase,
Tvoj pogled iščem, žal zastonj.

Kaos. Narobe obrnjen svet.
Stoletje nervoznih ljudi.
Preživeti? Z zelenim čolnom
prek nihelizma v upanje.
Spiski problemov se daljšajo.
Zakoni sveta niso tako preprosti.
Zasanjana se poganjam kvišku,
da se dotikam sanj. Brez njih sem pepel.
Neskončno krhka in lomljiva.
Rečem si: Odslej boš pisala za rože,
za pijano travo, ki se giba v vetru.
Bežim. Tečem. Vode mi prisluhnejo.
Tako blizu same sebe sem.
Blizu njih, ki se mi pretakajo skoz rokav,
spremljajo moj tek, me spirajo in hladijo.

Življenje je kot peskovnik.
Igram se lahko sama z lopatko in grabljicami,
lahko delam gradove, ceste in poti.
Vesela bom, če se ustaviš, vzameš mojo lopatko
in se z menoj igraš tudi ti.

Skupaj se igrava, radost deliva,
skupaj sva srečna in se smejiva.
Ko žalosten si, ko grad se ti podre,
skupaj zgradiva novega, lepšega in mu dava ime.

noč me zbudi
odtis njenih oči
v zavesti pusti

oči skozi katere
nebo govori

poiskala jo bom
to deklico
vem, kako radostna bo

jo prijela za roko
pogledala v oči
in pustila, da se zgodi

Ni me želela spustiti
in jaz ne nje.
V oči mi je zrla
in lepoti sem tej se odprla.

Bilo božansko je!
Kot da Nebo je odprlo se!

Preprosto, le to.
A več kot knjig deset,
ki v razum odtisnejo znanje,
v srce - pa le sled.

Nežna si kot majhen cvet,
nežna kot ptica, ki spusti se v let,
s svojo dušo jemlješ mi skrbi,
s smehom obdarjaš vse ljudi.

Šibkega zdravja sem bila,
ko si me rodila,
ob novici solze si spustila,
strah obšel je vso telo,
kaj zdaj z mano bo.

Nikakor nisi mogla dojeti,
zakaj tebe moralo je doleteti,
kot bi nož zarinil v srce,
ko za otrokovo življenje gre.

Vlekle so se minute,
kot bi dnevi bili,
prosim te bog, pomagaj mi.
Nenehno zame si molila,
ko za življenje sem se borila,
da bi moje malo telo,
zdravo spet bilo.

Zamišljam si tebe in tvoje telo,
zamišljam roke, ki me božajo,
vroči poljubi, po telesu polzijo,
strast v meni prebudijo.

Kje zdaj hodiš fantič moj,
tako sama sem nocoj,
komaj čakam, da prideš ti,
na vrata potrkaš mi.

S šopkom v roki si prišel,
z vso strastjo si me objel,
dvignil visoko, odnesel me tja,
kjer je raj za naju dva.

To božansko telo,
kar zagrabil bi jo,
vsi čuti so se prebudili,
pamet možgani so zgubili,
o prelepo to telo,
vse do srca mi je šlo.

Nisem mogla prezreti,
da požiraš me s pogledi,
da si želiš k sebi me oviti,
vso noč z mano se ljubiti.

Gotovo sladki tvoji so poljubi,
kakor svila nežni so dotiki,
z stvarnostjo zgubijo se vsi stiki.

Pesem ti pišem,
ker nikakor ne morem zatreti.
Ne morem ugasiti zvezde,
ki je začela v meni žareti.

Iz nje se najmogočnejši Ogenj je razvil,
najlepše občutke v meni vzbudil.
Ni ga moč pogasiti z vodo,
ne z zlom, niti z najhujšo temo.

Čutim, kako plamenti..
v meni kakor sonce žari.
Mi daje moči, čeprav me danes vse boli..
v meni živi za prihodnje dni.

Gledaš vame vprašujoče,
kaj oči ti moje povedati želijo,
kaj v njih pogledu boš iskala,
kaj našla boš v globini temnega tolmuna,
kaj izdale bodo zvezdice v očeh žareče,
bo odgovor na bojazen tvojo moj pogled?

Bo dvome vate odgnal stisk tvojih rok,
bom v objemu tvojem pozabila na vprašanja,
ki spati mi ne dajo,
bom s poljubi nežnimi se predramila,
v naročju tvojem vztrepetala?

Srce mi od sreče bije,
Res sem poln energije,
Celo njegovo bitje čutim,
Enkratno se počutim.

Če bi bil slikar, narisal bi,
tvoje lice in tvoje oči,
počasi ostalo bi dodajal,
da dih bi vsem zastajal.

Narisal bi te z ljubeznijo,
ki v meni jo budiš,
ko se giblješ in smejiš,
ko besede nežne izgovarjaš,
ko s poljubi me pozdravljaš.
Tvoja podoba govorila bi,
kako nežna duša si.

Le kaj se godi,
ko gledam temu dekletu v oči -
iz njih nebeška lepota žari!

Temne, a od svetlobe njene
tako svetle se zde,
v njih vrelec najčistejše ljubezni je.

Se včasih zatemni,
vprašam, kaj dogaja se. - Nič ni!-
Ona v tem svetu ne živi.

Morda je prišla le zato,
da druge ljubezni uči.
Prevzeta sem, te je toliko…

Kot bi se mi telo topilo,
srce igralo najlepšo melodijo,
ob tebi od sreče se mi vrti,
moja si sreča, moja si ti.

Za nežnosti tvoje vse bi dal,
da trenutek bi zastal,
ko poljub želiš mi dati,
popolnoma se mi predati.

Ljubezni deležen, hvaležen za njo,
trenutke doživljam, kot samo zlato,
kot angel poslana, si mi z neba,
moja si sreča, si sreča srca.

V misli se mi prikradeš
vedno, ko mi je hudo.
Vem, da tvoje srce
mi je še zdaj naklonjeno.
Nič nisem izgubila s tem,
ko imeti te ne smem.
Naj ti vedno bo lepo,
ko boš sam ali pa z njo.

Danijela Premzl

Neznatno svetilko
nekje sem uzrla.
Takrat, ko še ni
bila moja.
Nisem vedela,
da jo bom
še kako
potrebovala.
In nisem poznala
denarja,
s katerim
bi jo kupila.
Samo njeno
šibko svetlobo
sem si zapomnila,
pomislila na temo v sebi
in se nazaj na tisti kraj vrnila.

Zate bom
spletla pesem
o zasanjanih očeh.
Samo zate …

Zate bom
narisala nasmeh
v žametnih nočeh.
Napolnila z nežnim ga napojem.
Samo zate …

Zate bom
pobožala lune odsev.
Ujela zvezdic sled v svojo dlan.
Samo zate …

Želel bi, da veš,
kako rad te imam,
kako te potrebujem,
vsak dan v mislih te srečujem.

Nič velikega si ne želim,
po ničem ogromnem hrepenim,
ničesar ne zahtevam,
le tvojo podobo rad gledam.

Že misel nate,
veliko se mi zdi,
kaj šele, ko dotakneš se me ti.
Takrat od sreče kar lebdim,
zvezde z neba ti podarim.

Odhajaš.
Vedno manj
in manj te je.
Ohlajaš se.
Moja misel
ne doseže te.
Nič ne veže
me ne te.
Razrahljala bom
objem,
čeprav te že dolgo
več ni v njem.

Kdo ti piše pravila, če ne ti sam?
Razbereš jih iz samega življenja. Postopoma.
Spoznavaš njih pomen in nujnost.
Dobro je, da so.
Zaradi njih se lažje živi.
Se ve, kje so meje.
Idealno so zamišljena,
le mi jih ne dosegamo.
Ker jih nočemo.
Pravimo, da utesnjujejo.
Pa se varamo.
To na lastni koži marsikdaj izkusimo.
Svobodo je namreč treba znati brzdati.

Ne morem
te pregnati iz misli,
saj niti ne želim.

Ti si mi
v krvi,
tega razložiti ne znam.

Ni kriva kemija,
ne razum,
da te ljubim.

Ni bilo mogoče
izbirati,
to se kar zgodi.

Seveda, razumem.

To, je vendar jasno.

Veselo potuj.

Pomahaj.

Brez poplav.

Stisnem si mozolj.

Brez skrbi.

Nocoj dišim po drugi.

Zaudarjam po zamenjavi.