Kaos. Narobe obrnjen svet.
Stoletje nervoznih ljudi.
Preživeti? Z zelenim čolnom
prek nihelizma v upanje.
Spiski problemov se daljšajo.
Zakoni sveta niso tako preprosti.
Zasanjana se poganjam kvišku,
da se dotikam sanj. Brez njih sem pepel.
Neskončno krhka in lomljiva.
Rečem si: Odslej boš pisala za rože,
za pijano travo, ki se giba v vetru.
Bežim. Tečem. Vode mi prisluhnejo.
Tako blizu same sebe sem.
Blizu njih, ki se mi pretakajo skoz rokav,
spremljajo moj tek, me spirajo in hladijo.

V rokah držim gomolj iz svoje njive.
Pišem za rože, za pijano travo v vetru,
za samotne izvire zelenih griv,
za krošnje, ki šumijo preroško snov
in precejajo strasti in probleme sveta
skozi mene. Iz zelenega čolna moli upanje.
Ustvarja most v prihodnost. Za rešitev.
Skoz tresavice rišejo veje pesem,
čez mahovito kamenje svoje srce,
človeka brezumnost. Svetlobni odtenki
se stapljajo v rose, sklonjenih dreves.
Ljubeče te gladim gomolj,
ki sem te izkopala iz grude,
plod belih cvetov, ki si čakal, da si rodil.