Le čemu ves ta hrup za Silvestra,
pokanje, pijančevanje, ves ta hrup,
nekaj lepega se spreminja v obup,
hlastanju za čistim zrakom,
blagodejnem miru,
prazničnem vzdušju.

Živimo pač v takšnih časih,
ko je dovoljeno skoraj vse,
menda tudi poškodbe,
darila ki niso iz srca,
hrup ki vznemirja.

Prenehalo je pokanje petard,
Raket, ki razsvetlile so nebo,
ostalo je le kup smeti, navlake,
plastike, steklenic od pijače.

Ni snežilo, da bi skrilo vse smeti,
zato povsod od praznovanj še leži,
a sonce, ki izza oblakov kuka se nam smeji,
poglejte, nemarno je, se vam ne zdi ?

So mimo dnevi, ko se praznovalo je in pilo,
marsikaj se je dogajalo, zgodilo.
No Silvestrovo le enkrat v letu se zgodi,
Zdaj pa te smeti, še glava koga boli...

Preljuba moja babica,
nasmehni se mi no,
naj ti tvoj praznik okrasim
s tole drobno pesmico.

Zdaj ti dam še poljubčka dva
na mehka lica tvoja,
ta pesmica ti naj pove,
kako zelo si moja.

(To sem napisala babici
za rojstni dan, 31.12.2017)
Leila, 11 let

Svetle lučke se bleste na novoletni jelki

in okraski lični, ki so delo spretnih prstov.

Pod jelko razpostavljene so jaslice:

pastirci s svojimi čredami ovac hite za zvezdo repatico

in v bornem hlevčku najdejo družino sveto ter jo srčno počastijo…

S polnočnega neba pa razlega se melodija sladka angelska…

Huškne iz sivine
in zrak napolni s kristalno belino.
Zemlji odredi počitek.
Soncu zastre moč.
Skrajša dneve,
podaljša nočni počitek.

Zimska ptica
prinaša regeneracijo.
Zemlji odredi počitek.
Soncu zastre moč.
Skrajša dneve,
podaljša nočni počitek.

Ledene rože so se raztalile,
snežink kristali so razmočeni, kapljajo.
Svetloba sveč je mehka, topla,
številna srca radostno igrajo.

Toplina praznikov ljudi poveže,
v globine duše nežno seže,
razčeše miru puhaste peruti,
v njih toplo gnezdijo semena,
ki želje so jih smelo natrosile
v varno mehkobo hranljivega objema.

Prisluhni prijatelj postoj,
Čutiš da nisi sam nocoj?
Pozabi skrbi in bolečine,
Verjemi tudi to mine.

Popelji v spominih se nazaj,
Tudi nasmehnil si se kdaj,
Kot sonce sijalo je na trate,
Ptičje petje te vabilo v svate.

Takrat te božalo je cvetje,
Marjetke na tratah in poletje,
Cvetoče lipe te je povsem prevzela,
Ko kukavica nekje od daleč je zapela.

Je sonce na moči izgubilo,
saj bokmalu v noč snežilo,
bo dan objela temna noč,
izročilo vere svojo moč.

Že vabijo pojo cerkveni zvonovi,
že ljudje z baklami tja gor hitijo,
v sijui noči se poti v vrh iskrijo,
tam kjer pesem odmeva v noč.

In za Sveti večer ljudje pojo,
vsem v srcu duši je lepo,
se rojstvo Jezusa slavi,
vse k molitvi k jaslim hiti.

Ponovno krasi domove Božične zvezde cvet,
prosi da boljši bil bi ta naš svet,
bomo kmalu prižgali četrto svečko,
na Adventnem venčku nosi srečo.

Zdaj čakamo že zremo v jasli,
kjer se bo slavilo Jezusovo rojstvo,
ki prinaša v naša srca mir,
prežene nezadovoljstvo, ves nemir.

Bomo Božično pesem zapeli,
zvonovi bodo zadoneli,
zven bo preplavil vas,
je rodil se odrešitelj naš.

Kmalu bo Božično drevo dom krasilo,
naša srca, dušo razveselilo,
še jaslice bodo v okras,
bo kot da se je ustavil čas.

Bo smrešico krasila repatica,
zvezda ki oznanja rojstvo,
vsem nam Odrešitelja,
nas bo združeval v molitvi.

In ko bo polnoč odbila,
se bo božična pesem oglasila,
našo notranjost z lepim napolnila,
Božič z vsemi bo delila.

jože.k

Poklonila sem srce ti davnega dne,
Tudi ti podaril si mi svoje,
Sedaj bijeta skupni utrip,
Pojeta isto melodijo.

Se sreče zavedam-veselim,
Ko spat grem on se zbudim,
Misel si prva in zadnja
naj te zdravje za naju ohranja.

Skupna melodija lepo zveni,
Skupaj želiva biti do konca dni,
Preživljati minute, ure,dneve,
Naj za naju pomlad večno cvete.

Iskal sem kraj,
ki bil bi kakor raj,
kjer bi sonce sijalo vse dni,
najlepših rož tam cveti.

A spoznal sem da me že obdaja,
ga za nič na svetu ne dam.
dovolj je sončnih dni,
ko si človek še sence zaželi.

Ko zrem v goro,
diši akacija v cvetju,
čebel nešteto vabi,
na akacijev med se ne pozabi.

In raj ki me obdaja,
polni dušo jo osreči,
le oči sem moral odpreti,
narava raj je pozimi in poleti.

V očeh me je zaščemela svetloba.
Pomanem si jih.

Na licu je sled solza.
Otrem si jih.

Občutki me polnijo,
prediham jih.

Večer mi je prinesel olajšanje.
Naužijem se ga.

Hvaležna sem si za življenje.
Ljubim ga.

V deželo je hušknil
vonj po zabavi.
Okraski in lučke,
zabavni dogodki,
darila in slavja Adventu v čast.

Nekje v globini
pa gnezdijo želje po mehki tišini,
po mirni domači toplini.

Mir s sabo
prinese tišino
in mirno domačo toplino.

Puhasta belina
se siplje z neba.
Naletava potihoma,
naletava nežno.

Njena belina prekriva
zlagoma, vztrajno, puhasto.
Bel počitek,
ki zdravi, neguje, regenerira.

Bel pajčolan,
bel plašč,
bel klobuk.
Bela čistost v pravljični obleki.

Tam, kjer je zemlja, ki še v noč šepeče;
kjer so gozdovi in Mura v noč šumi,
tam je moj dom, rodno ognjišče,
saj tamkaj moj dom štorklja obišče...

Tamkaj ob Muri
tam sem doma,
tamkaj mi vselej,
srce zaigra.

Ko mi topoli v noč zašumijo
Gozdovi z gričev mi spregovore,
Zemlja ob Muri mi še zašepeta,
Pridi spet k meni, tvoja sem vsa.

Pot me pelje,
sledim ji.
Odpira se dober razgled
na zame nove pokrajine.

Pot me pelje,
sledim ji.
Jasni se namen,
množijo se nove izkušnje.

Pot me pelje,
sledim ji,
ko mi odkriva Življenje,
drugačno z vsakim korakom.

Sinji svit se je povzpel
preko sivega neba,
je turobnost vase vzel,
sivim sencam se ne da.

Mi prinesel je darilo,
v soju svita se dani.
Na obzorju vzhaja dan,
nov in čist,
deviško jasen.

Prišlo je potihoma,
v tihem premoru vsakdana.
Prišlo je nekako spontano,
a po dolgi, utrujajoči poti.
Spoznanje.

Prečiščenje je osvobodilo dragulj
s prvinsko, razkošno lepoto.
Sijoč vnema strast,
navdušenje in občudovanje.
Odpira srce in radosti Dušo.

Od sosedov sliši petje,
ljudje prinašajo cvetje,
harmonike glas odmeva,
staro in mlado prepeva.

Se brhka hčerka bo omožila,
od doma se bo odselila,
bo daleč odpotovala,
naj ji bo sreča dana.

A doma ne bo pozabila,
ne materina lica mila,
ne solznih oči očeta,
izbrisala ne bodo leta.

Pesem je kot melodija,
kjer vlada beseda rima,
prežeta še s harmonijo,
na pot prihodnosti z vizijo.

Če komu, vsem pač ne ugaja,
naj ji stopi v bran, ne nagaja,
saj besede mater s seboj nosi,
nikogar v bogajme ne prosi.

Se v stilu kot moda spreminja,
včasih tudi privlačnost izginja,
a naj bo boginja materina beseda,
ne pa kup besed in besedna zmeda.

jože.k

Se veter v drevesno jadro upira,
kjer pojejo veje, listje ki odpada,
si glasno med vejami pot utira,
pogled listje z dreves vse manj zastira.

Morda veter poje pesm moje mladosti,
prinaša sporočilo mi iz daljave,
kot glas mavrice skozi oblake,
nikjer ni lepše, ni ji enake.

Rdeči čeveljci za ples,
ki sami plešejo nožice.
Visoke petke, gladek lak,
za njimi željno gleda vsak.
Mamljivo, a tudi vprašljivo.

Kaj če prevzamejo nadzor
in plešejo kar brez prestanka,
se vrastejo v brhke nožice,
ki jim nikjer ni več obstanka?