|    Želel je fant nekoč postati cvet, 
vedno v družbi nasmejanih deklet, 
kjer so lička vedno nasmejana. 
v srcu vselej razigrana. 
 
A cvet ponoči hitro odmrl, 
Nič več ne greje dekletu srce, 
Tako kot nekoč obraz gube dobi, 
Srebrni las leta izda sprgovori... 
 
Morda bi se spremenil  v jabolko, 
tisto vabljivo sladko rdeče, 
a padlo z drevesa bo kmalu, 
ni dozorelo, nima sreče.
  Zdaj vem, kamen bom o poti, 
naj nikogar ne moti, 
a našel se je kipar, 
Me oblikuje za denar. 
 
Le potok ima moči se zliva v morje, 
na poti oblikuje vse odnaša, 
nič ne sprašujejo, svojo pesem poje, 
le kam proti morju se vpraša...
  |