Ostale so sledi na ustnicah,
okus svetlo rdeče šminke,
Zapeljala si me skozi ovinke,
svojih drhtečih oblin,
Iskal sem tebi podobne,
Duše sorodne,
Toda,
Tvoj pogled edini me je ogrel,
Več kot cvetlico ogreje sonce,
Kolikor rabi,
Da spet zaživi,
Verjemi, nikoli srce ne pozabi,
Niti val morja ne spere,
Skritih na srcu sledi,
Objemi me, da ne pozabim,
Poljubi me, tvoj poljub rabim,
Da spet zaživim.

Živim,
kot da ne bi,
več ne spim,
lažem drugim, lažem sebi.

Živim,
a nisem živ,
pred teboj bežim,
daleč od oči,
daleč od srca,
srce še bolj bije,
odkar te ni,
odkar te ni,
še bolj boli.

Bili smo skupaj,
na dializi,
v šestici sobi naši.
Vsi se zdravili,
a hkrat vsi trpeli,
tudi lepega kaj
skupaj smo preživeli.
Ko pa smrt posegla
spet je med nas,
nam skupaj spet
zaustavil se korak.
naredil se cmok,
je v naših Grlih,
prikkril bolečino
nas srca.

Ljubezen te lahko meče
od sreče...
Lahko pa te zabriše v kot,
na tla...
kjer tiho objokuješ dan,
ko je vate zašla.

Lahko pa, če ji dovoliš,
se nežno vate naseli...
Takrat povsem drugače gledaš
na rože, kamne in ljudi.

Obris njenih ustnic je ostal
kot zapis njene duše v tebi.
Skrival si pred njo pogled
vendar si jo videl v sebi.

Tam kjer se naseli tišina
te je našla kadar je hotela.
Izlila se je v ljubezen čisto
ker je znala, ker je to želela.

Veš, na svetu je lepo...
Slišati ptice, ko zapojo.
Veš, na svetu je lepo...
Nežno objeti nemo drevo.
Začutiti sape, okusiti zrak,
zapreti oči in videti mrak.
Pobožati trave na nek pomladni dan.
Pogumno človeku stisniti dlan.
Prisluhniti belim oblakom
in slišati pesem v gromu neba.

Na tem so širnem svetu gliste,
njih z veseljem žabe žro,
hkrati pa so žabe tiste,
ki štorklje rade jih jedo.

Štorklja nam otroka da,
je sreča tu-otroški jok
in ko dete gliste ima,
sklenjen je življenjski krog!

Opustil si že vsa pričakovanja,
kaj vse lahko bi z mano pridobil,
resnici na ljubo pa vsaj nič nisi izgubil.
Naletel si na sorodnosti v meni,
a moje razlike si potreboval še bolj,
saj si ravno zaradi njih napredoval.

Danijela Premzl

Ko se družim s teboj,
samo pridobivam
s tem,
ko vlagam
v kvaliteto,
ki naj bi
najinemu odnosu
napovedovala neko trajnost.
Ne vem, zakaj
mi je zelo pomembno to,
kako doživljaš
mojo prisotnost.

Vzela sem si samo
nekoliko časa
za zalet,
saj se ne maram
še dlje zadrževati
na enem in istem mestu
samo zavoljo nekih prepadov,
ki pa so samo umišljeni,
ker sta njihova činitelja
popuščanje in nepripravljenost na spopad z izzivi.

Nič genialnega
ti ne morem dati,
a vseeno sem pripravljena
s teboj ostati,
zakaj veselim se že
najine skupne rasti,
najinih vzponov iz padcev,
nemaloštevilnih spoznanj,
ki jih prinaša najin vsakdan.

Naslonil sem hrbet ob deblo,
Z mahom poraslo skorjo,
Ki že leta je čakala dotikov
In izpraznil vseh misli sem glavo.

Sem zlil se z življenjem zelenim,
Poljubil bridko sem še travo.
Z zadnjim narave poželenjem
Sem srkal sokove tega sveta.

Užival sem v vetriču hladnem
Na robu strastnega gozdička,
Ki nadejal se je sončnega jutra,
Ki nikdar osvetlil se ni.

Na senčni strani mojega obraza me poišči kdaj
ko je v zatonu meni misel svetlega pogleda.

Prgišče sanj položi iz dlani na spolzka tla
in če bom stoje do tja prišla, nakloni mi še čas,
ki ga bom v sanjah svojih z upanjem zapravila.

še vedno barvam
mavrične misli

* skozi modrino neba
prodirajo vame

še vedno sem slikarka
najinih drhtenj

* misli
opranega jutra

..................Krasotica, LE
........................Kako si me našla,
..................Da srce mi žge
........................Pogled, ki je rašplja....
..................
........................Krasotica TI,
......................Ki mi misli grupiraš,
.....................Da srce mi tli,
.....................Ko oči mi zapiraš....
.....................
......................Krasotica SI,
.......................Ko zdaj tu te zagledam
.........................V žaru noči,
............................Ko se v sanje zapredam....
.................................
....................................Krasotica, KI
........................................Domišljije prgišče
............................................Izvržeš v temi
...............................................Na moje gorišče....
.................................................
..................................................Krasotica MI
..................................................Osvetliš temne lise,
.................................................Ki v ognja luči
...............................................Spremenijo se v biser....
.............................................
..........................................Krasotica VRNEŠ
......................................Življenje mi v tir,
..................................Ko srce mi obrneš
.............................V sreče izvir....
...........................
.....................Kraostica, LJUBEZEN
...........................Sem v tebi spoznal.
.....................Dopusti da izlezem
...........................Iz ječe skušnjav....

Bilo je čudovito jutro v maju,
ko se pesem ptic razlije po dehtečem gaju,
ko s sijem bisernim se utrne rosa,
iz meglice stopi ona – bosa!

Ko v tančico se prozorno le odeta
kot prikazen iz nebes vzeta
pravljično kot vila spušča mimo,
za hip utonem pod srca udarcev plimo.

Prišla sem do spoznanja,
da je bilo vse to moje iskanje »bližine« nekoga,
le moja iluzija v svetu navideznih sopotnikov.
Tega ni moč spremeniti
ne s pravimi trenutki, ne s polno luno
niti s čisto ljubeznijo.
Sem in ostajam sama s čutenjem sebe..
Vem, da tako mora biti
in nisem žalostna v prebujanju najtišjega miru.

pišem pisemce...
misli se zlivajo
pod peresom

za trenutek obstanem...

pero zaječi....

praska po papirju...
pušča bledo sled....

Prisluhni tej tišini,
kako te objema, govori
Prisluhni tej milini,
ki pri konjih govori.

A slutiš v tej toplini,
tam, kjer slap ti žubori
Verjemi enkrat v tej tišini,
da srce še hrepeni

Pusti me, naj sanjam
pod smreko visoko.
Še dan mi daj
preden izpustim ti roko …

Pusti me, naj sanjam
pod oblakom v maju.
Še časa mi daj
preden zapustim te v raju …

Kaplje vode na koži,
so kot dih življenja,
poljub ugodja v tej tišini,
kateri se predajaš.

Svežina dotika obraz,
pošilja misli v pozabo,
popelje te v mir in osamo,
ter pušča za seboj sledi.

Srkaj mojih ustnic kri
v ognju se z menoj prižgi
ob meni bodi ko življenje
iz izvira se izteče…

Preden me v lepoto
zavijejo oblaki beli
ljubi se z menoj
za solze se ne zmeni.

Bodi takrat Angel moj
izgubljenega sveta
napoji me z ljubeznijo,
da bom ljubljena odšla.

Morda kdaj dogodi se,
da me zdrava pamet najde,
a se bojim,
da bi utegnil njen prihod
pregnati domišljijo,
zakaj zdi se, kot da
za obe prostora ni
pod isto streho.

Jaz obdržala bi obe,
če mogla bi,
od njiju vsaka
svoj prav ima –
morda bi se celo utegnilo
zgoditi, da se mi posestrita.

Danijela Premzl