|
Naslonil sem hrbet ob deblo,
Z mahom poraslo skorjo,
Ki že leta je čakala dotikov
In izpraznil vseh misli sem glavo.
Sem zlil se z življenjem zelenim,
Poljubil bridko sem še travo.
Z zadnjim narave poželenjem
Sem srkal sokove tega sveta.
Užival sem v vetriču hladnem
Na robu strastnega gozdička,
Ki nadejal se je sončnega jutra,
Ki nikdar osvetlil se ni.
Zazrl sem se v daljavo,
Kjer zlatordeče se dvignila je,
Energična goba pogube in straha,
Ki nemo preplavila mi je telo.
Še z zadnjim vdihom vpijal sem misli,
Vonjal zelenje, življenja hrepenenje...
Zažgalo meso je vse do kosti,
Konec človeštva v atomski pošasti...
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Poljubil_Zemlja_Misli
Domov |
|
Powered By GeekLog |